Sevilla

Prespali smo na letališču. Bilo je nekje med tem, da ni avtobusov in metrojev ob taknih nenormalnih zgodnje jutranjih urah.
V Burger Kingu je nad stoli pisalo "Have it your way" in to smo vzeli precej dobesedno. Ko smo naredile celo štalo. Še veliki ščurki so se pridružili. Fuj.
Ampak vsega je bilo konec po dobri uri spanca, ko nas je zelo neprijazna varnostnica nagnala nekam. Pa prav fino udobno je bilo.

Ostal del jutra smo se obračali nekje na letaliških stolih, ki so zaznali vsak premik. Ko se je vse skupaj končno odprlo, nas do poleta ni ločilo več veliko.
In še predno smo do dobra vzleteli smo se že spuščali. No, vmes je bil en dremež.

Prvi dan Seville
Pridružili smo se gruči čakajočih ljudi. Ob zgodnji uri. Na avtobus.
Sevilla izgleda bolj srednje evropsko. Bolj domače. Bolj prijetno.
Vse skupaj je bilo bolj živo in polno. Izgledalo je čiste drugače kot Valencija.
Za pot vprašat sta šli na levo. Po pol ure sta prišli iz naše desne. Kdo bi razumel.

Ogromno kočij imajo. In avtomobilov v sklopu sivinske lestvice.
Pa še vedeževalna mama nas je oblegala. Ki je strašila naokoli z rožmarinom ali sivko. Saj ne vem.
Turkizno moder Mini. Kako prikupen.

S potovalkami in kovčki smo se spravile na tramvaj v bližini, ki je vozil samo 5 postaj. Izredno zanimivo.
In bile smo neposredno v centru mesta. V zelo kul hostlu. Oasis Palace.
Ampak predno smo se čekirale smo odšle še na en hiter obhod par ulic gor in dol.
Obilen zajtrk. Slanina, jajca in popečen toast s pomarančnim sokom.

Ugotovitev - kot bi bili sredi poletja, ali nekje sredi turistične sezone, saj so bile ulice napolnjene s turisti. Vse je mrgolelo. Vse je bilo polno. Res prava osvežitev po prazni in zaprti Valenciji.
Osvobajajoče se je bilo znebiti vseh plasti jaken in puloverjev ter okoli laziti v balerinkah.

Razpakirale smo se v sobi, kjer smo jo zasedle polovico. Dva pograda in pol.
Po tistem se okoli letala v krilu. Brez žab. Tako lahko razložim kako toplo je bilo za spremembo. In verjemite, da sploh nisem bila edina. Kazalo je 25°C ali pa še kakšno več.
Bilo je prijetno jesensko vreme. Takšno kakršno bi moralo biti. Ne ta preskok iz poletja v zimo. Bilo je ravno prav toplo in ravno prav hladno.

Tukaj smo Zaro takoj našli. Kot H&M, Bershko, Pull&Bear in podobne. Ogromno trgovin.
Princeskasta večnadstropna kremšnita. Tako sem opisala Milhojas rojo. Ali nekaj takšnega.

Prav zanimivo slastna zadeva za čisto špansko ležerno vzdušje pred slaščičarno, kjer so vsi čakali na proste sedeže. Rekle so, da pač tja moramo iti v Sevilli.
Obhod mesta.
To je bilo prekinjeno z željo po počitku. Ki se ni izkazal za najbolj uspešnega. Ampak so pa zasledili mojega cimra, ko se izmuznil notri in ven medtem, ko sem zaprla oči za nekaj minut.
In debata o tem je bila na mizi še cel večer.
Sploh, ko si naslednje jutro niti nisem upala prilesti dol iz pograda.

Našli sva vintage trgovinici.
In sedaj si lastim luškano rdečo oblekico.
Bila je še ena prav nežno marelična oblekica, ampak je bil material nevzdržen. Prav zabavno.
Mislim, da se še vedno išče tista nekje za Poljanami.

Terasa na strehi je prav fina. S sangrijo v roki smo se popolnoma prepustile vzdušju. Pa še vesele urice so imeli.
Ostali so se nam pridruževali šele kasneje. Ker ubistvu je bil ravno Halloween oziroma noč čarovnic.
Me smo si nadele le rdečo šminko.
Spoznala sem enega iz New Yorka in enega iz Colorada, ki je cel čas iskal očala.
Pač prišla sem do spoznanja, da mi je všeč ameriški naglas. In nekako se je potem, ko sem vlekla na ušesa pogovor zgodilo, da sem se sama zapletla v enega.

Vedno smo na napačnem kraju ob napačnem času. Dejstvo je, da se po enajsti in okoli polnoči Španci šele spravlajo na prigrizke in da smo par ur prezgodnje za žur. In prenizko na tleh. In premalo namaškirane.
Skratka smo na napačnem kraju ob napačnem času, saj ko smo se vrnile nazaj v hostel so že vsi odšli.

Drugi dan Seville
Zjutraj na zajtrku je tisti iz Colorada našel svoja očala. Saj mi je njegov prijatelj prejšnji večer tako ali pa tako razjasnil, da je hipster.
Šle smo na "walking tour" po mestu. Tri urni obhod mesta.
Ampak vodička je blazno fino vse razložila in imela je mojo popolno pozornost, ker sem jo z največjim zanimanjem poslušala.
Imajo gobasto strukturo, ki je preveč moderna za mesto in je prvotno imela čisto drugačen pomen, manjše stroške in manj časa izdelave. Ampak v teoriji se vedno vse lepo sliši.
Zavedala sem se dejstva, kako je krščanstvo zgrešeno in pokvarjeno.
Izvedela sem kako se je ravnalo s krivdo in izdajo in da je lobanja na oknu visela 150 let, ker španska kultura da veliko na upoštevanje poslednje želje.
Poslušala sem o matadorju z ogromno karizmo. O imenih ulic. O Izabeli in Ferdinandu ter pristnosti njunega zakona.
Potem pa smo jo iz turističnega dela mahnile čez reko na kosilo. Lignji so bili gigantski.

Narobe nam je hodilo, ker je bil prvi november praznik in je bila večina stvari zaprtih. Čeprav turistične trgovine s spominki nikoli zares ne počivajo in smo kupile stvari za družino in prijatelje. Nekaj malih malenkosti.
Imam pa modro pikčasto pahljačo in meni izredno ekspresivno fotografijo flamenka na razglednici.

V vsemu tednu se je vedno na vprašanja ali klic odzvala napačna Kaja.
Vedno. Prav zanimivo dejstvo je bilo. In nič za nalašč.

Dan se je prevesil v večer in vse je bilo potrebno spakirati. Uživale smo še zadnji večer na terasi s sangrijo predno smo krenile spat, ko je bilo zjutraj potrebno zgodaj vstati.
Ampak še pred tem smo se pa naročile na tapas tour čeprav smo jedle samo prvega na terasi našega hostla. Tak prikupen hamburček, ki seveda ni bil dovolj.
Zato je bilo potrebno iti v McDonalds po malo hitre prehrane za vso druščino.
Tu je sledilo spanje.

Zadnje ure Seville
Vstajanje je bilo sredi noči oziroma zelo zelo zgodaj zjutraj. In naši načrti so padli v vodo, nakar smo se odpeljale kar s taksijem do letališča.
S tem smo izkoristile vse vrste javnih prevozov. No, razen kočije. Ampak to zame pride, ko mama zadane na lotu. Tak je bil dogovor. Verjetno ne bom nikoli pozabila.

Ni pointa, če je letališče ob malo pred peto zjutraj še zaprto.
In še predno smo se zavedale smo že sedele na letalu in pristajale v meglenih Benetkah. Ostal del poti, pred tem, smo imele sonce, ki nas je prijetno zbudilo iz dremeža in nas vrnilo zopet nazaj v stanje počivanja.
Ostala je samo še vožnja proti domu. Z zanimivim postankom vmes, ko smo naložile nič hudega slutečega fanta kar v prtljažnik med vse potovalke in kovčke.

Tako. Tukaj se moja zgodba iz Španije zaključi. Bilo je fino.

PS. Zvočni efekti ob prepvanju pesmi: Kaiser Chiefs - Ruby