Pusti času čas

mood: zehajoče

Zjutraj, ko je bila zunaj še noč in je skoraj deževalo (rosilo) so po radiju napovedali, da se prebujamo v sončen petek. Ja...

Čaku je Lovro, čaku je vsak dan
čaku je nevesto, sovražu je bit sam
želel si je vsaj enkrat ji modrček odpet
sej mu tko brez nje več ni blo za živet
in zvezde so sijale gor na njen balkon
a on je naenkrat zavrtu telefon

Bivalna kultura je ful dobra. Sicer ne vem kako bo drugo leto izgledalo prakticiranje predstavitev v tujem jeziku. Ampak saj se vse da če se hoče?
Ja in dobile smo 5 za naš plakat (pozabila sem ga dokončanega fotografirati) - to je tisti od zadnjič. Funk i nalna analiza tan van a.

Rad bi bil s tabo rad bi se smeju spet
ne da se mi več tolk trpet
rad bi bil s tabo in bi se smeju spet
hočem te za sebe met

Krst fazanov. Kr neki.
Dejansko je bilo skoraj isto kot lani. In Brglez je imel spet tisti njegov privoščljiv nasmeh. Ne vem zakaj moramo ljudi vedno znova prepričovati, da nismo prvi letnik, ker smo že tretji. Ja tako to zgleda, ko se drugi letnik odloči se maščevati za lani. In potem ne razločijo fazanov od ostalih dijakov. Podn.

Že naslednjo noč ni preživu sam
predala sta se strasti, nobenga ni blo sram
a sreča ni bla dolga, pismo je pršlo
bila je zaročena, nesla ga je krog
in nč mu ni blo jasn, le blo mu je hudo
za to noč bil je dober, za več pa b'l težko

(moja današnja skica, ko sem imela 10-minutni navdih)

A jaz bi rad bil s tabo in bi se smeju spet
ne da se mi več tok trpet
rad bi bil s tabo in bi se smeju spet
hočem te za sebe met

Važno, da imam načrte koliko se bom naučila in kaj bom vse naredila. Bomo videli kakšen bo dejanski končen rezultat.

Čaku je Lovro, čaku je vsak dan
dočaku ni neveste, niti beli dan
napisu je le pismo in še njen naslov
na vrtu se je obesu, v smrt se je pognal

(ta medo mi je bil tako prisrčen)

Čeprav bi rajš bil s tabo in bi se smeju spet
nisem mogu več trpet
čeprav bi rajš bil s tabo in bi se smeju spet
hotu sem te zase met

(Big Foot Mama - Lovro)

Ugotavljam - zakaj bi potreboval druge? Zakaj sam sebe ne osrečiš? Sam s sabo ne uživaš?
Ja no tako je, ko skoraj nimaš druge možnosti in so vsi vedno preveč zaposleni in zasedeni.

Big Foot Mama - Nov Dan

Aja pesmi Lovro nisem našla na Youtube-u.

Praznina v prenatrpanosti

mood: ja no

Joj pa Čuki danes. Huba buba. Mi gremo pa na morje. Tjaša obup. Še vedno.
"zapleši Hubba Bubba, Hubba Bubba, Hubba balon" ... joj :P

Danes je bila železniška v Ljubljani prav prazna. Čudno. Preveč.
Samo dva vlaka sta bila na peronih in nikjer nobenega drugega. Ljudi čisto malo.
Tako "rahlo" strašljivo.

Vse skupaj danes ni bilo nič kaj posebnega. Pač samo en dan. En četrtek več.

In kjub odgovoru "nič" na vprašanje "kaj je narobe" ostane takšno čudno ozračje. Ko ti veš, da nekaj ni vredu in tisti, ki te je vprašal tudi. Ampak ti ni do razlage. Ker je... ja...

Uglavnem jutri imamo Krsta fazanov in samo 4 ure pouke :P

Marc Cohn - Walking In Memphis

Stara mama na mopedu

mood: dobro

Ja danes je zopet sledilo razmigavanje, tako imenovana telovadba. Slovmovšn vrjanta teka, ki ima hitrost običajne hoje. Tjašina prednost 12ih krogov.
Potem pa odbojka.
Najprej sem bila seveda kriva za vsako žogo, ki je priletela na tla - kaj no če sem pa še na pol spala in potem je bilo čez celo telovadnico samo slišati "Kaja laufej, Kaja tvoja je bla, Kaja odbi" (in podobno) ampak smo kljub začetnemu "pesimizmu" in tudi nesodelovanju, na koncu zmagale. Ja važno, da dam tak servis, da vse pretentam z napačno ocenitvijo, kam bo padla žoga in nato pristane ravno notri v kot. In tako smo nekaj časa nabirale točke. Imela sem roko do komolca čisto rdečo.
Aja in med tekam smo imeli "romantično" pronicanje oranžne jutranje svetlobe skozi zamegljena stekla.

Važno, da je naša predraga profesorica za slovenščino danes izjavila - krajnsko gledališče (ne nisem se zatipkala) in jaz sem se samo smejala. Oki no mi pa rečemo "kransk gledališe" - ka čte gorenska vrjanta.

Aja Camp Rock je beden.

Rod Stewart - Sailing

Rdeče balerinke

mood: bedno

Ubistvu sem ravnokar ugotavljala, da danes sploh še nisem uspela napisati objave in da se nekako niti spomnila nisem na to. Skoraj.

Ravnokar skupaj sestavljam obnovo za domače branje, kar pa mi sploh ne uspeva najbolje. Proti jutranji radosti sem zdaj "rahlo" brez volje in brez tiste pozitivne energije. Samo, kaj ko si sploh ne moram pomagati.

Samo pravijo, saj bo bolje - nekoč...
A jim gre vrjeti?

Nickelback - Far Away

Zeli gorena

mood: zmrzneno

Dejansko sem tukaj čisto zmrznjenja, kljub dekci, kljub gretju računalnika in podobnim zadevam. In imam občutek, da mi bodo prsti zmrznili od tipkanja, čeprav tukaj ni pretirane logike.

(sedenje/ležanje na klopcah pred šolo - in zgledamo nekako zmrznjeno kljub sončku)

Ne morte verjeti ampak danes smo bili spet na razstavi. Na škofijski gimnaziji.
In jutri ni risanja - to se pravi da ni še potrebno dokončati portretov.
Ampak je lit - kar pomeni, da je treba narediti plakat.

(ja no to pa nastane ko se 3.g spravi na razstavo in odloži svoje stvari)

Ja danes sem spet štorkljala po Ljubljani cel dan. V novih škornjih. In imela sem rdečo mašnjico okoli pasu :P
In seveda eno na obroču v laseh.

(edino delo, ki mi ga je uspelo slikati - povsod so bile roke)

Verjetno sem hotela še kaj napisati, ampak se mi dejansko kar ne da in imam na pol prazno glavo.
Pa drugič..

Aja povsod sem videvala (danes seveda) ure 08.09, 12.13, 13.14, 16.17, 18.19 in 19.20... me zanima, če ima kakšen pomen ali jaz samo posvečam preveč pozornosti?

Kylie Minogue - In My Arms

Črn tulipan

mood: pa gre

Ne morte verjeti, ampak danes sem dobila skoraj vse stvari od zadnjič, ki jih ni bilo.
Imam luškano novo puščico - Disney motiv, zajček je pravi cukerček.
Rdeče balerinke in škornji so bili, kar moje številke tudi.
Ne vem kaj se je zgodilo. Pa važno, da sem najbolj navdušena nad torbicami z mašnicami.


Lotila sem se prebiranja knjige Tarot za današnji čas in včeraj sem vse karte izrinila iz okvirčkov, kar je bilo kar nekaj dela. Sedaj pa malo "učenja" potem bom pa probala malce prakticirati.


In danes sem pogledala že nevemkoliko delov Gilmore Girls pa čeprav sem že stokrat rekla, da bom nehala gledati zaradi "prevelike" količine romantike, ampak mi ne uspeva najbolje.


Ja v Sparu so imeli črne tulipane. Ne vem zakaj je dobro, da bomo imeli v Kranju 3 dvorane Koloseja De Luxe in mislim da 5 kinodvoran v Planetu tuš, če sta bili prej obedve kinodvorani na pol prazni vedno.
Ah, kdo bi jih razumel.

Tole objavo hitro napišem preden mi že stoprvič v zadnjem dnevu vrže računalnik ven.

Christina Aguilera - Hurt

Upam, da vas ne bom šokirala z novim layoutom strani. Je pač bolj jesenski.

Veliko rožnato-marelčen oblak

mood: premraženo z zmrzenim noskom

Ja bila sem na sprehodu po zelo doooolgem času. Po mojem nisem šla po tej poti cel september.


Če ste danes na cesti srečali zasanjanega človek, ki pogleduje po okolici in v nebo, v živo rdečem plaščku, z modro (ubistvu nekako turkizno torbo) na desni strani in s fotoaparatom v roki - potem ste videli mene :P
Ja sneg je v gorah. Ne vem ali so Kamniško-savinjske Alpe ali ne. Uglavnem vrhovi so prekriti s snegom. In na, če prav sklepam gleda na mojo orienticjo, južni strani Strožiča je tudi videti sneg. Bohve kdaj bo prišel k nam v dolino.
In dejansko mi je pričaral nasmeh na obraz, čeprav mu ponavadi nasprotujem. Ampak ga imam rada - ravno takrat, ko pobeli vse. Ne potem, ko ga splužijo in je čudne sive barve.


In veter. Veter je zakon.


Ven sem šla ravno ob času, ko se je sonce že nežno supščalo za drevesi in barvalo oblake v rožnate in marelične odtenke. Jaz pa sem se po polžje in s pozornim, zasanjanim opazovanjem premikala po 100-krat prehojeni poti. Ustavila sem se ob marjetici in se samo nasmehnila. Ter nadaljevala pot. Seveda me je spremljala muska - predvsem BFM.
Ubistvu je bilo to zato, da sem si spraznila glavo. In ubistvu sem bila ob enem prepoščena lastnim mislim.


Grela me je lepota stvari in spomini ter mrazil veter in mrzlo ozračje.
Vesela sem bila ob pogledu na svet in solze so mi silile v oči ob spominih in razmišlanju o stvareh.
Sicer je bilo čisto vredu, ker sem šla sama na pot dokler nisem naletela na par in sem s sklonjeno glavo nadaljevala pot.


Ja in danes sem bila čisto preveč pridna ampak imela sem dan, ko se mi je nekako zahotelo pospravljati.

Lincoln Hawk - Everytime

Toj bla ukaz!

mood: utrujeno

Ja tale ritem te izmuči, do konca. In ob nočnih klepetih se zjutraj komaj spraviš iz postelje.
Danes sem med umetnostno skoraj zaspala. Ker je bilo vse skupaj ravno v takšnem vzdušju, da bi človek z lahkoto zaspal. Ampak sem toliko zdržala, da mi je uspelo zapisovati sproti.

Bivalna kultura je pa preprosto zakon. Dobila sem prvo 5ko letos za funkcionalno analizo hiše.
Ja danes smo imeli pa delo po skupinah - Lara, Tjaša, Irenca in jaz. Veliko smeha.
Funk i nalna analiza tan van a.
Ubistvu, če to prebereš se sliši nekako kitajsko in pa smešno.
Ja in, če bi me profesorica dobila, ko sem to fotografirala med poukom bi mogla peči domače piškote in jih naslednji petek prinest :P


Važno, da smo pri španščini poslušali RBD. In pojma nimam o španščini. Podn.


Važno, da sem na vlaku zopet na pol sanjala, ko sem zaključila z branjem naslednjega domačega branje - Hiša lutk (Nora).
Danes je bilo res čudno vreme.
Ampak pogled na pokrajino med Škofjo Loko in Kranjem na Sorško polje je bil čudovit. Ob vožnji domov seveda.
Deževalo je, ampak se je sonce iz nekje prebijalo na površje. Z močno svetlobo je osvetljevalo zelene travnike, ki so imeli nek tak rumenkast sij, odtenek. Poleg zvoka vlaka (ki ga zanemarimo), se je slišal zvok kapljic, ko so udarjale ob steklo okna. Skozi rarošeno in okno prekrito s kapljami sem opazovala to čudovito jesensko v dež zavito pokrajino, ki je bežala mimo.
Ubistvu je jesen prav lepa. Takšna čarobna.
Če seveda odštejemo - veter, kadar doseže mejo nadležnosti, mraz in dež.

Važno, da mi je šla cel dan po glavi ta pesem:

Big Foot Mama - Nisem več s tabo

Ampak na pamet mi je padla, ko je ena rekla ne ne... in potem me je Tjaša dopolnila in povedala, kdo sploh izvaja, ker se nisem mogla spomnit, samo donela mi je po glavi.

PS. Dobila sem komentar.

Ples jeseni

mood: zasanjano in rahlo brez energije

To je stota objava. Tako, da en aplavz zame. In za vse vas, ki redno in občasno komentirate. Za vse, ki berete blog.
Hvala :P

Aja to je objava za Žiga, ker je bil danes mnenja, da ne pišem bloga (ja no to jaz ravno ne bi trdila) in da ga nič ne omenjam. Tako, da samo zate. In če to bereš si dovoli napisati še en komentar zame :D

(sončanje ob jesenskih žarkih - list je sam pristal tam)

Danes je en tak, čaroben in brezenergijski jesenski dan. Ja dejansko se jesen že barva v svoje tople odtenke.
In dvorišče v Križankah naenkrat postane čarobno. Ko zapiha veter in strese liste z dreves. Ko se ti čisto počasi, čisto nežno in narahlo spuščajo na tla. Ko ti nekako ob pogledu v nebo zaostane dih, ko rumeni listki nežno lebdijo v zraku. Njih čarobni ples. Upočasnjeno padanje. Medtem pa se vetrič nežno poigrava z lasmi.
In samo strmiš. S tisto otroško čarobnostjo in z rožnatimi očali opazuješ ta prečudoviti svet in se ti trenutek ustavi. Potem pa imaš še kakšno Tjašo zraven sebe, ki samo še doda "svet je lep" in si rečeš, da v tem trenutku resnično je.
Potem pa te predrami zvok šolskega zvonca in se vrneš v kruto realnost.

Važno, da sem se Ireni čez mizo (skoraj) dobesedno vrgla/ skočila v naročje. In potem sem dobesedno ležala v njenem naročju z nogami na mizi. Pomoje je bilo prav smešno videti.

(ja danes so imeli listi neko čudno silo na Laro, ker je ta tudi sam pristal na njenem mobiju)

Ja no uglavnem. Imam tako mini torbico - roza in knjigo za naslednje domače branje. Bila sem pač v knjižnici in v šopingu. In zopet sem okoli letala v mojih škornjih.
In ugotovila sem zanimivo stvar. Če greš s petkami v šoping potem probavaš balerinke in nizke čevlje, če greš pa v šoping z normalnimi čevlji brez pete pa probavaš vse možne "štikle" (sicer to ni vedno res ampak dobro). Tako, da ne vem ali bi imela tiste rdeče balerinke ali bi mogoče rumene ali jih sploh bi. Bom prespala.
In tistega, kar bi hotla itak nimajo številke. Kot zanalšč.

(to so te moji škornji ja s čudnega zornega kota)

To mislim, da bo za danes vse. Ker imam občutek, da bo v naslednjih 10 min računalnik spet zmrznil...

Simply Red - If You Don't Know Me by Now

Kocke po tleh

mood: delavno (domače naloge)

Ne morete vrjeti, ampak danes je že oktober. Ja tale september je bil mimo kot bi tlesknil s prstom. Kar šel je mimo. Ne vem kdaj.

Ja danes sem bila tista, ki sem cel dan štorkljala po centru Ljubljane.
Pač zjutraj sem mi je zapasalo obuti škornje s peto (beri: 10cm štikle), kljub temu, da je bila na urniku telovadba. Ampak to dejansko ni nikakršnega pomena saj smo tako ali pa tako notri v telovadnici (Tabor - tam kjer je posneta ta reklama).
In zopet smo igrali odbojko ali pazi žoga, umakni se. Ja in uspelo mi je odbiti žogo gor na balkon.
Talent jaz.
Med serviranjem pa mi je roka skoraj odpadla, ker sem mogla tolikokrat ponoviti, zaradi razloga umakni se žoga na vidiku.
Potem pa je bil napet badminton - Tjaša in Katatina. Smeh ob spuščanju čudnih zvokov. In kritje za ribstolam in za loparjam.

Danes je bila Bredica čisto preveč priliznjena in razumna. Očitno je pogovor z razredničarko zalegel. In tako je ratala dvourna (dobesedno - 2 šolski uri) debata o njenem ravnanju, domačih baranjih, nivoju gimnazije, dvomu v naše sposobnosti - še vedno nas pošilja na strokovne šole, učbenikih in podobnem.
Mogoče bo še 2 ali 3-krat "prijazna" potem pa jo bo minilo. In spet bo po starem. "Vse je na maturi" in "pri meni vsi naredijo maturo"...

Kreslin je bil na Kongrescu, ker so imeli neki v zvezi z današnjim prvim študenskim dnevom. Mislim, da Sprejem Brucev 2008. In tako sva s Tjašo ob sprehodu ob Ljubljanici poslušale Iz Goričkega v Piran.
Ja zabavno je biti v Ljubljani v šoli. Sploh v centru. V Križankah.

In Flames - Come Clarity

Helenina verzija mi je še vedno bolj všeč :P