Veliko rožnato-marelčen oblak

mood: premraženo z zmrzenim noskom

Ja bila sem na sprehodu po zelo doooolgem času. Po mojem nisem šla po tej poti cel september.


Če ste danes na cesti srečali zasanjanega človek, ki pogleduje po okolici in v nebo, v živo rdečem plaščku, z modro (ubistvu nekako turkizno torbo) na desni strani in s fotoaparatom v roki - potem ste videli mene :P
Ja sneg je v gorah. Ne vem ali so Kamniško-savinjske Alpe ali ne. Uglavnem vrhovi so prekriti s snegom. In na, če prav sklepam gleda na mojo orienticjo, južni strani Strožiča je tudi videti sneg. Bohve kdaj bo prišel k nam v dolino.
In dejansko mi je pričaral nasmeh na obraz, čeprav mu ponavadi nasprotujem. Ampak ga imam rada - ravno takrat, ko pobeli vse. Ne potem, ko ga splužijo in je čudne sive barve.


In veter. Veter je zakon.


Ven sem šla ravno ob času, ko se je sonce že nežno supščalo za drevesi in barvalo oblake v rožnate in marelične odtenke. Jaz pa sem se po polžje in s pozornim, zasanjanim opazovanjem premikala po 100-krat prehojeni poti. Ustavila sem se ob marjetici in se samo nasmehnila. Ter nadaljevala pot. Seveda me je spremljala muska - predvsem BFM.
Ubistvu je bilo to zato, da sem si spraznila glavo. In ubistvu sem bila ob enem prepoščena lastnim mislim.


Grela me je lepota stvari in spomini ter mrazil veter in mrzlo ozračje.
Vesela sem bila ob pogledu na svet in solze so mi silile v oči ob spominih in razmišlanju o stvareh.
Sicer je bilo čisto vredu, ker sem šla sama na pot dokler nisem naletela na par in sem s sklonjeno glavo nadaljevala pot.


Ja in danes sem bila čisto preveč pridna ampak imela sem dan, ko se mi je nekako zahotelo pospravljati.

Lincoln Hawk - Everytime