Vehementno

Pasivna.

Vehementen. Izraz med branjem. Silovit. Ognjevit.
Pravo nasprotje današnje mene.

Kako nadležno prebujanje v jutro je nastopilo danes.
Slišala sem nadležno "glasbo", ki je prihajala od ene izmed internetnih igric.
Slišala sem neprestano klikanje miške.
Slišala sem glasen smeh otrok, ki so se odpravili po mamutovi poti.
Vse me je grozno motilo. Vse skupaj me je spravljalo ob živce.

Saj sem sčasoma prišla k sebi in zignorirati vse zgoraj našteto. Ampak šele po sproščanju na ležalniku v senci vrta.
S knjigo v roki. In avdioknjigo pri roki.

Imela sem zelo dober namen, da bi se spravila v park Tabor in pogledala vse lepe izdelke, ki nastajajo, ampak nekako mi ni uspelo.
Malo sem predolgo zadremala.
Čeprav sem se na koncu zatekla v Ljubljano. V BTC. Kar pomeni le eno.

Z alstarkami se še ne razumem čisto dobro.
Z njimi na nogah sem zdržala celih 30 sekund. Vključno z obuvanjem in sezuvanjem.
Čeprav niti ne vidim zakaj je tako. Ker imam rožaste superge, ki spominjajo na samo obliko in so prikupno kulj. Ko pa pride do allstark pa se meni zatakne.
Verjetno imam še vedno težave z znamkami. Čeprav letos se mi je že uspelo vzpostaviti boljši odnos z Adidasom. Za turkizne srčke bo sedaj prišel čas.

Skozi odprt balkon se sliši glasba. Jaz pa sem v fazi 'odpravljanja spat'.
Vedno glasnejša postaja. To ni moj dan.

Prljavo Kazalište - Ne zovi mama doktora

Ritem mladosti dva tisoč enajst

Čutim samo še bolečino, ki se širi skozi noge. Vse ostalo je bilo super.

Danes, včeraj po trenutnem času. Je prišel zopet čas, ko se je pred Kolosejem dogajalo. Ritem mladosti in te zadeve.
Po preletenem razporedu nisem našla nič takšnega, kar bi me interesiralo. Kljub vsemu je bilo prav zakon.

Zbereš tri dekleta. Jih spraviš v avto in pošlješ v Ljubljano.
Ob najnovejših tračih in posodobitvah o novostih iz življenja, se kaj hitro znajdeš na samem mestu dogodka.
Vožnja je bila tako ekspresno mimo, da smo se še preden smo se zares zavedale, znašle pred novo nalogo - najdi parkirišče.
Vedno se najde prostor za dva avtomobila. Po naključju še nasproti en drugemu. Ja?

Letos se je vse skupaj gibalo od Atlantisa z vključenim parkiriščem vse do polovice Koloseja. Dva odra.
Kingston. Maja Keuc. Prljavo kazalište. R.I.O. Siddharta.

Bila sem ujeta v val prepevanja. V ritem gibanja.
Parkirišče se je spremenilo v eno veliko plesišče pod zvezdami. No, migališče. Ker je bilo gibanje bolj omejno na premik levo in desno z nogami trdno na tleh. Vsaj povečini.
Ko je R.I.O. stopil na oder se je množica združila v eno in vsi smo začeli plesati. Čeprav tudi z najmanjšim možnim občutkom giba.

Znašla sem se v poskočni monožici. Sredi eforije. Sredi skakanja. Prepevanja.
Srce je bilo v ritmu pesmi.
Jaz pa sem kot pribita ostala na mestu. Občutek je bil enkraten. Ko je vse okoli mene skakalo se je zdelo, da je skoraj nemogoče. Da se ne dogaja za res. Da sem se ujela v prizor iz filma.
Siddharta name ne naredi vtisa. Samo obstanem nepremična. In tiho prepevam ob znanih komadih. Čeprav se mi je ob vsem tem smejalo na vsa usta.
Surrealistično.

Levi bobnič mi je nagajal. In če jutri ostanem brez glasu se ne bom čudila.
Fino je bilo. Fino.

Včasih se je ognjemet hodilo gledat na kranjsko noč. Sedaj se ga hodi šele septembra.
Ko se iztreli iz stavbe, kjer hodimo gledati filme. In vse skupaj pospremi en val navdušenja.
Stisnila sem roko in zaželela "srečnga in zdravga". Smeh.
Kot vprašanje kaj je v Redbull vodki. Lol.

Prizorišče se počasi prazni. Pomikamo se proti avtomobilu. Ljudje odhajajo, ostajajo samo tisti, ki niso čisto pri sebi in jih je alkohol pokopal.
Z avtom se spustimo po klancu na avtocesto in pustimo Ljubljano za seboj.

R.I.O. - Shine On

Listnata preproga

V gozdu se že pojavlja listnata preproga. Tla prekrila s suhim listjem. Samo na določenem delu. Kajti naokoli so sicer vidni le majhni poudarki začetka jeseni. Le majhna obarvanja na kakšnem drevesu.
Ampak jo je čutit. Okoli mene. Temperature so se spustile na prijetno hladne.
Izgleda kot, da se vse počasi poslavlja. Čeprav je čas za nove začetke.

Oglasi za Mobitel so bili vedno dobri. In še vedno so. Kot ta, da je življenje polno zmag.
Včasih bi si želela sodelovati pri kakšnem takem projektu. Biti del kreativnega ustvarjanja, predno se prenese na televizijske ekrane.
Nekaj kreativnega procesa se grem dnevno, ampak bore malo. Vse je že napol narejeno in tudi sama nimam popolnoma nobene ideje ali predstave.
Morda je nenavadno, ampak nimam predstave o tem kako naj bi končni izdelek izgledal. Vse je samo potek trenutnega. Ne vidim končnega cilja. Cilj že, ampak ne kako je videti.

Danes smo na žalost prišli do nekaj praktičnega iz mojega študijskega leta. Sicer prepozno, ampak sem pa ugotovila, da smo prav takšne traparije delali.
Kje ima tališče polipropilen. Kemija!
In mati so nesrečno ugotovili, da pri 160°C majica iz takšnega materiala naredi precej škode. No, teoretično naj ne bi bilo nenavadno, ko se opazne razlike začnejo že pri dvajsetih stopinjah manj. Upsila.
Smo se pa vsaj nekaj naučili. Ja to počnemo iz napak.

Še malo pa bomo dobili davek na debelost. In bomo mogli z osebno hodit po sladkarije, kot se sedaj hodi po alkohol. Z osebno.
Podražitev sladkega. Kaj pa če bi pocenili "zdravo"?

Marcus Foster - I Was Broken

Ostani legenda

Danes se lahko samo nasmiham. No, že celo dopoldne se.
Prvič ob dejstvu, ko sem sestopila iz postelje in me je leva noga malo zabolela tam, kjer sem zadnjič pristala na tleh. In mi je misli posledično zaneslo na klub poškodovane leve noge. In nekaj sekund po tem sem dobila sms z vsebino na to temo. Naključje?
Drugič pa, ko sem prinesla pošto, ki se je nabrala v nabiralniku. Ena izmed njih je bilo namenjeno meni. Osebno.
Ob prvem stavku sem se začela smejati. "Obvestilo o prejemu nagrade - Ostani legenda! - športni copati Converse All Star.
Zarečenega kruha se največ poje.
Ne vem niti ne zakaj, ampak vedno sem se upirala tej popularni obutvi. Mogoče zaradi takšne razširjenosti.
No, pojma nimam.
Zadnjič sem kupon našla v trgovini in se odločila, da bi bilo precej smešno, če bi ga oddala. In po tistem, ko se je tri dni vozil po celi Dolenjski, sem ga hitro odnesla v bližnji nabiralnik. Brez kakršnegakoli upanja za nagrado. Ampak kar tako. In kar tako je tudi prišel odgovor nazaj.
Sedaj samo rabim odločitev.
Bele ali črne.

House in ata Weasley sta kradla majhne pikaste kuže.
To sem že tako dolgo nazaj gledala, da sem šele zdaj prepoznala ta dva zlikovca.
101 Dalmatinec. O teh pikastih kužih govorim.
Naš labradorec pa brezskrbno leži. Dokler ga lajež na televiziji ne zmoti in gre kar na balkon lajat. Brez učinka.

Ženo popotnika v času požiram dokaj hitro za moje počasno branje.
Začela sem po pospravljanju hrušk. Obiranju paradižnika na vrtu. In končala ko se je zunaj že stemnilo.
Tako zanimiva zgodba se mi zdi. In ravno zadnjič sm videla film po televiziji. Ko me je knjiga že čakala na mizi. Nekaj časa že.
In sedaj se blazno zabavam. Mika me, da bi jo našla v kakšni knjigarni.
In jo prebrala tolikokrat, da bi vedela že datume na pamet. Pa starosti Henryja in Claire.
Potovanje skozi čas. To mora biti zmedeno.

Lifehouse - Broken

Pod Kongresnim trgom

Številko 33c je včasih težko najti.
Našla sem vse ostalo. Eno 33e. Pa 33a ter 33, ampak črke C poleg mi nikakor ni uspelo izslediti.
Dokler nisem tam na Letališki obhodila vseh stvab. In ravno, ko sem se hotela besno odpraviti proti avtomobilu in priznati, da to sploh ne obstaja, se je nad menoj znašel velik napis "Atletska zveza Slovenije".
Včasih se vprašam, zakaj že prej ne obupam.

Zmenjena za pijačo v Ljubljani. V samem centru.
In izkoristila sem priložnost. Da sem se kot prvič počutila kot Alica iz čudežne dežele v beli prikupni oblekici s črnim trakom iz Zare, ki je na izposoji.
In drugič, da sem se zapeljala v podzemlje Kongresnega trga. V "ta novo" parkirno hišo. Garažno hišo. Kakorkoli.
Nič nenavadnega. Parkirišče kot parkirišče. Čeprav mi je orientacija malce ponagajala, samo sem kaj hitro našla izhod ven.
Odpeketala sem veselemu klepetu naproti. Okrepljena z malimi rogljički.

Po vseh teh dolgih mesecih, ko nam nikakor ne znese in uspe, da se zberemo, se nabere veliko materiala za pogovor. Tem ne zmanjka.
In ni nas bilo za ustavit. Vsaj nekaj uric ne.

V roki sem nosila dve debelejši knjigi. Ko sem iztopila iz avtomobila in počasi stopala proti stekleni stavbi v kateri se sedaj bohoti knjižnica.
Včasih se tehnologija poigra s človeško vrsto in nas dobesedno razporedi v dolgo vrsto. Tista stvar, ki požira knjige, ko jih vrneš se je uprla in nehala delovati. Za to je minilo nekaj časa preden sem prilezla do drugega požiralca in mu izročila svoja izvoda.
Skrivni dnevnik in Rastoče težave Jadrana Krta.
Jadran Krt pije kapučino.
To je bilo tako lahkotno branje. In spomini na osnovnošolske dni. Ko sem prvič prebrala obe knjigi združeni v prvem naslovu. O najstniku starem 13 in tri četrt. Ki je potem zrasel v 30-letnega mladeniča. Do vmesnih knjig in izgubljenih dnevnikov pa še nisem prišla. Nekoč drugič.
Sistem preverjanja zaloge deluje tudi tako, da se najprej začneš izživljati nad tipko za dvigalo. Upam, da nihče ni gledal.
Potem čakaš, da se ti končno in čisto počasi odprejo vrata. Vstopiš. Pritisneš tipko za nadstropje. Pritisneš tipko za zapiranje vrat. In čakaš. Nikoli se mi ni zdelo fino se peljati z dvigali. Občutek, ko dobiš želodec gor do grla in ko ti vse organe stlači čisto navzdol ni ravno prijeten. Ne vem kako ljudje preživijo prosti pad. Jaz preprosto nimam želodca za takšne reči. Podedovano, ni kaj.
Vtipkam naslov "Sužnje" in dobim izpisek vseh izposojenih izvodov. Kako naravnost fantastično. Še katerokoli knjigo sem si želela prebrati je še vedno izposojena. Že nekaj mesecov.
Kaj ti pomaga super nadstandardna knjižnica, če potem za povečano število obiskovalcev še vedno razpolagajo z 5 izvodi knjige. Vse knjižne police pa so napol prazne. Ko so v knjižnico zahajali redki mi je bila bolj pri srcu.
In sem s spustom navzdol. Pristankom. Odmaširala nazaj proti avtomobilu.

Žena popotnika v času. To mi je še ostalo doma. In po prvih prebranih poglavjih sem navdušena. Še vedno mi ne gre v glavo kako naj bi potovanje skozi čas funkcioniralo, ampak mogoče nekoč pridem stvari do dna z logično razlago. Do takrat se mi zdi pa blazno zanimiva knjiga. Ni kaj.

Selenina pesem mi ne gre iz glave. Prepeva se mi. Prehitro si jo zapomniš.
Kočija je švignila mimo okna. Ura pa je skoraj deset. Zvečer.

Selena Gomez & The Scene - Love You Like A Love Song

Predvratnica

Že dva dni se vozim na isti relaciji. Po istih cestah in enakih poteh.
Čez mesto. Mimo letališča. Vasi. Sredi polj zopet nazaj do mesta.
Tudi vračam se ob enakih urah. Ko so ceste popolnoma prazne. Ko se tu in tam pojavi kakšna luč, ki mi močno zasveti v glavo in nato hitro izgine.

Ob koncu Mengša se gradi krožišče. Ki me je prav fasciniralo, saj se vozim v nasprotni smeri.
Ko sem včeraj zapeljala na levo sem bila kot majhen otrok vsa navdušena. Sicer pojma nimam od kje je to prišlo, ampak zdelo se mi je tako blazno fino se voziti v nasprotni smeri po pol odrtega krožnega križišča.
Ko pa potuješ iz druge smeri in se vračam nazaj domov pa je čisto druga zgodba. Tam pa čakaš pri rdeči luči. V popolni temi. In potem se pokaže par luči, ki hitro izgine v zaobljenem delu. In ko se zopet vrne nazaj v moje vidno polje vozi direktno proti meni. Počasi se približuje. Vidim samo še par luči. Še malo.
In nato zavije na svoj pas, ko je konec zoženja.

Ja, včasih se s takimi malenkostmi prav zabavam.

Vožnja s kolesi od točke A do točke B je včasih dolgotrajna.
Sploh, ko je med točkama A in B minimalna razdalja dveh ovinkov.

Bilo je "presenečenje" za Ireno. Ampak je propadlo po celi črti. Presenečenje, ostalo je šlo super.
Imeli smo narejen super koledar/beležko/planer. Z nadvse zanimivimi dodatki, ki so prejemnico nadvse navduševali. Le kako ne bi.
Super izpeljan načrt. Navdušena sem nad obema, ki sta vložili veliko truda.
Jaz sem dostavila neko skutino pecivo, za katero še ne vemo, kaj se je iz njega izcimilo. In ko sem že pri sladicah. Suflejčki so bili zakon. Ampak se je vse skupaj za njih precej tragično izteklo. Žal.
Če bi mene spustili v kuhinjo, bi bila gmotna škoda še večja. Prehitro mi stvari nepričakovano uidejo z rok. Včasih še sama ne vem kako lahko. Zato jaz ne bi imela kompletov. Samo posamezne stvari, ki bi se ob svoji različnosti nekako ujemale.

Pridružila sem se klubu poškodovane leve noge. Priletela sem na lev bok/stegno, ko me je vrglo na tla. Kriv: pes. Ki me je ponesreči med igro spotaknil.
Ni mi hujšega. Samo manjša odrgnina, ki je ob velikih količinah bepanthena sedaj že izginila.
Še sem živa. Še funkcioniram.

Zvečer je tak čas, ko se človeku hopsa in skače in vrti in poskakuje.
Kdo bi vedel zakaj.
To večkrat počnem, ko se s Ronom sprehodim do konca našega dela ulice in nazaj. Sploh če sije luna in zvezde migetajo. Takrat je najboljši čas.

Boy and Bear - Golden Jubilee

Polna vreča

Danes sem se čisto preveč posvečala športu. Celo dopoldne, ki se je zavleklo v popoldne sem spremljala to po televiziji.
Atletiko. Gorsko kolesarstvo. Maraton. Košarko. Za veslanje pa nisem čisto prepričana, če je bilo tudi danes na razporedu.
Sicer je bilo bolj z enim učem in nekje v ozadju. Za res sem brala knjigo. Jadran Krt pije kapučino.

Naša leska je letos bogato obrodila. Proti preteklim letom, ko ni bilo na njej niti enega lešnika.
Danes pa sem z plodovi napolnila oba žepa pri trenerki, kar je znašalo polovico posode. Nekaj ducatov.

S katerimi je nastal manjši fotošuting. Potlej sem jih strla.
Sedaj imamo domače, z vasi, lešnike. Ha.

Dve hitri družinski partiji remija. To je pa naša mala stvar. S posebnim sistemom zapisovanja. Ki ga ne razume prav nihče. Saj ni znanost!

Domača bajadera. Spakirana.
Torbica. Pripravljena in naložena z vso potrebno drobnarijo.
Avto. Ne še žejen. Pripravljen na popotovanje.
Jaz. Prisotna.

Pot proti Domžalam. Baje so oranžne majice danes zjutraj tekle. En hura za nas.
Na sladkanje. Druženje.
Iskanje parov. Nogavic. Zaplenitev. Nekaj kosov. Oblačil. Ne nogavic.

Vse skupaj je ležerno. Preprosto. Sproščeno. Najboljše.

Na poti nazaj me je zbudila rdeča lučka, ki je mahala ob cesti. Policaj me je ustavil, ker se je šel kontrolo prometa.
Pregledal vse dokumente in mi zaželel srečno vožnjo ter lahko noč.

Lady Gaga - Yoü And I

Tisoč dvesto ena

Po včerajšnjem delu je danes sledil dolg spanec. Vse do prihoda smsa, ko me je vibracija telefona zbudila.
Dekletu, ki ponavadi to bere zjutraj ali pa kot zadnjo stvar pred spanjem želim vse najboljše.

Vse iz nakupovalnega lističa. In še kaj. Za lazanjo.
Za dobro kosilo. Ki se je samo peklo.
Medtem, ko se je pospravljalo. Malo.

Ko družba najde novo družbo. Potem ti ne ostane čisto nič.
Spremljanje po radiu.
Ne vem kako mi vedno uspe. Očitno sem samo na videz, včasih družabna.

Ena je bila preveč. Majica s številko. 1201. Upsila. Se zgodi.
Tiste številke, ko bodo jutri Domžale tekle. Če boste gledali vam povem, da sem imela malo prstov vmes. Ali pa celo roko.

Veter na svojih krilih nosi glas Jana Plestenjaka. Slišati je, kot da bi bilo na koncu ulice. Čeprav je na drugem koncu mesta.

Kaj napišeš takrat, ko nimaš nič za povedat. Zdi se mi, da ostajam brez besed.

Alenka Godec - Pojem blues

Vrtinčast veter

Vse skupaj je sumljivo. Nenavadno. In sumljivo nenavadno.

Svetloba je čudna. Rumenkasta. Nebo prekrivajo toplo obarvani oblaki. Normalni beli. In nevihtni sivi.
Na plano poskuša prodreti mavrica, ki je le bleda slika mogočne sebe.
Veter se vrtinči. Sumljivo vrtinči. Vse skupaj poteka v krogih. V nalivu in plohi. Malo rosi. Malo lije.
Nekaj močnih sunkov z razpršenim dežjem.
Kaj se dogaja?
Nenavadno svetlo je. Resno, kaj se dogaja!?

Preklet sodoku. Rešujem ga že dva dni, saj mi nikakor ni uspelo najti napake.
Ampak danes sem se bolj sistematično lotila celotnega sistema in odpravila vse napake. Tako, da se končno sklada.
Pa še prav ironično piše, da če potrebuješ več kot eno uro, da igranje s številkami verjetno ni moj hobi. Pffff.

Ravnokar sem zaključila z delom. Četrt čez enajsto.
In ne nisem začela ob dvanajstih. Pač pa malo pred deveto. In če odštejemo kosilo, sem imela cel dan pred očmi majčke, ki so dejansko štartne številke.
Ker Domžale tečejo. Samo zato. Pa še nismo konec. Tiskalnik je bil tisti, ki se je dokončno vdal. Me se ne.

Najbolj neprijetna nezgoda je ,ko se zarežeš s papirjem. Peče. Nenormalne količine Bepanthena omilijo

Barva mojih nohtov se je ujemala z ringloji. Za zajtrk.
Z majhnimi koščicami. Niti ne vem zakaj obožujem ringlo. In kje sem se nanj spomnila. Fin je. In fino je slišati.

All Time Low - Remembering Sunday

Olajšano živčevje

Mucha. Jutranje prebujenje.
S tem začenjam september. Ja, september. Čas preseneto beži. In otroci so začeli odhajati v šolo.

Dan kot je današnji se lahko začne z masažo.
Nekaj je bilo v povezavi z živčnim sistemom. Nekje vmes se mi je morda res zazdelo, da sem malce zalebdela. Ampak učinek je bil tak, da so skozi mene stekli mravljinci in potem sem bila dobro.
Hecne reči. In sproščanje mi je šlo veliko bolje kot zadnjič.



Julie Walters je zakon.
Prvi vtis Mary Whitehouse je bolj prijazna verzija profesorce Umbridge.
Zgodba o Mary Whitehouse. A sem dobila le nekaj dobrih minut tega.
Potem so me nagnali ven iz javnega prostora rekoč, da je košarka po televiziji. Toliko o mirnem večeru s filmom.
Javni prostor je definiran kot dnevna soba.
Pes je moral biti nahranjen in jaz sem morala zajeti dva vdiha mrzlega večernega zraka. Potem sem se sklonjeno vrnila v hišo. Brez filma. Samo s klikanjem miške.

Dobila sem karti za Čatež. Do drugega oktobra so za izkoristit.
Upam, da me letos nihče ne vpraša, če sem kje bila poleti. Držim pesti.
Ker se bom obrnila in stekla proč. Ali vdrla v zemljo. Ali bruhnila v jok. Ali začela na ves glas smejati.
Kdo bi vedel, kako znam reagirati. Še sama sebe presenetim.

Milo Greene - 1957