Trdnjava

Spuščala sem se po stopnicah navzgor. A ni zabaven stavek? Tako prikupno protisloven je.
Skratka včeraj sem se hodila navzgor po res lepem v čas ujetem stopnišču v eni izmed stavb v centru Ljubljane. Nisem si mogla pomagati kot, da sem poskušala ujeti trenutek in tisto nekaj svetlobe. Sedaj instagriram. Če je bo to pravi glagol. Neverjetno hitro se me je prijelo.

Dejansko mi je uspelo zgubiti avto nekje med parkirišči v centru. Iskala sem ga 5 minut in hodila v krogih. Pet minut je šteto po tistem, ko sem prišla v napačno ulico in tam ni bilo avta. Ker je bil eno nazaj, ampak tega nisem pogruntala, saj sem si rekla, da tam ga pa ni. Ampak presenetljivo je bil.
No, vsaj bil je kjerkoli.
Dobim pa zvezdico za vztrajnost pri iskanju parkirišča. Niti po petem krogu in dvajsetih minutah nisem obupala. Mislim sem, ampak se je potem en pred menoj odparkiral in odpeljal proč. Jaz pa s praznim parkiriščem pred seboj, kot da sem videla oazo sredi puščave.

In se spuščam navzgor.

Po tem ko sem se spuščala po stopnicah kot iz gradu, sem se znašla v trdnjavi. Skoraj dobesedno. Mislim dobesedno. S kančkom tiste pristne otroške domišljije, ko je kartonska škatla lahko karkoli. Ampak, če vse skupaj nagradimo in je še bolj pristnih oblik, potem lahko plavamo na oblakih. Ali se preprosto zabubimo v odejo, ki daje tak občutek.
Plavati med oblaki ja. In se smejati brez konca.

Dokler čisto počasi ne potoneš v spanec in se tega zaveš predvsem, ko se je potrebno zjutraj zbuditi. Jutri bom verjetno skočila iz postelje, ker imam obljubljen izlet.

Včeraj smo vsi skupaj ugotovili kakšne talente skrivajo ali pa tudi ne, teli Američani, ki so trenutno tukaj. Malo so prepevali ob zvoku kitare ali violine. Še orglice so se našle.
Tako neverjetno hitro pa se čas izgubi. Toliko časa smo se poslavljali in dogovarjali, da sem na koncu prišla pol ure kasneje kot sem se prvotno zmenila. Ups.

Zapustila sem trdnjavo. Popila zeleni čaj iz steklene šalčke in šla domov.
Ne maram tiste lučke, ki me vedno prestraši, ko se pojavi pod števcem. Grozna oranžna in opozorilni znak, da se vozim na hlape.

Skoraj sem že pozabila na današnji dogovor za kosilo. Saj imam zapisano, pa vseeno. Pozabljiva sem, da ni kaj. Ampak kosilo v Bufu. Z gospodično s katero sva skupaj obiskovali tisto vijolično stavbo NTF-ja. Ona jo še vedno. Jaz pa sem šla v takšno, ki ima modra okna in ki bo drugo leto nekje v neznanem pravzaprav.
Že zadnjič, ko sva se menili, sem videla pico pred seboj. Danes sem jo res in še okusila poleg. Ampak jo je šlo samo pol. Drugo polovico so rajši doma z največjim veseljem napadli.
Zame je pica iz Bufa še vedno daleč najboljša. Predvsem skorjo ima super. In nisem čudna in edina, ki rajši jem skorjo kot pico, ko postajam že preveč sita.

Ni kaj. Napisala in oddala sem še seminarsko. Sedaj se moram še pripravit za drug teden pa bo. Počasi. Ampak nisem pa imela tako daleč pestrega dneva kot vojščak v trdnjavi.

blink-182 - All The Small Things

Mati so praznovali

Pester dan je za menoj.
Prvotni načrt je padel v vodo. Rok se je podaljšal. Vmes pa so prišle popolnoma druge stvari.

Njej je blizu.

Če me kdo vpraša, kaj sem počela danes, mu lahko odgovorim nekaj podobnega. Pospravljala. Pometala. Kuhala. Pomivala. Izdelovala rumove kroglice. Okopavala vrt.
Poleg tega sem na največjo zmožnost mojega zvočnika, glasno nabijala vse pesmi iz serije Smash. In packala po platnu. Kar tako. Po melodiji.

Pogledala sem zadnji del Smash in ugotovila, da je bila to res ena bolj kulj serij. Glede na mojo oceno. Blazno navdušena sem in všeč mi je, da so prikazovali nastanek in ozadje mjuzikla. Res. Prav navdušena sem. Nad obema sezonama. Nad pesmimi. Nad temo. Zanimivo je, da če sem prejšnjo sezono "navijala" za eno igralko, se mi je to sezono bolj prikupila druga. Pri enem delu vmes sem se na polno zjokala. V tem zadnjem sem bila samo na robu solz nekje vmes. Saj ni bilo nič žalostnega, samo tako me je prevzelo vse skupaj, da me je pojedel trenutek. Vživela sem se. Popolnoma.

Japonski javor. Moje darilo, ki sem ga skrbno "skrivala" na balkoni od mame. In sem danes tja peljala mati, ki je bila popolnoma navdušena.
V vzdušju se je nadaljeval preostanek dneva. Precej smo jedli. Nazdravljali. Se sladkali. Se smejali.

Nekje vmes sem vse to zapustila in šla v Ljubljano. Američani so imeli poslovilno druženje, saj se nekateri po letu v Sloveniji vračajo nazaj domov. Pa smo imeli nekaj prigrizkov za mini piknik. Razgrnjeno odejo in mreži za odbojko in badminton. Odigrala sem oboje. Sprva me je malenkost mučila percepcija in zaznava prostora, ampak je šlo. Predvsem tisto igro odbojke, ko sem tolikokrat servirala, da sem imela že čisto rdečo roko, za ekipo pa priborila nekaj točk prednosti, ki so na koncu tudi prinesle eno zmago. Ampak bolj kot to smo se nasmejali do solz. Kaj je važno znanje, če je pomembnejša zabava.

Smash - Broadway, Here I Come!

Helov Kiti

Najbolj smešno je, ko se vrneš iz kopalnice in zaznaš luč in nekaj glasov v hiši. In potem se vsi derejo "Helov Kiti!" z vseh koncev, na mizi pa tri prazni kozarčki.

Dejansko je naporno biti na faksu. Mislim, ko si tam pol dneva in enega profesorja na predavanja sploh ni. Drugi pa zamuja.
Naporno je, ko je slab zrak, ampak piha cel čas in okna tolčejo ob steno. Naporno je, ko so vsi presneto glasni, ker povsod tečejo neki pogovori in se raven jakosti iz minute v minuto zvišuje, da še telefonskega klica ne bi slišala in se odmaknem iz učilnice.
Naporno je, ko iz sebe ne spraviš več kot 5 stavkov za tisto seminarsko, katere rok se preveč vztrajno bliža.
Naporno je, ko računalnik ne dela tako kot bi mislil ali pa sploh ne dela. Poleg tega pa program, ki ga komaj kaj znaš uporabljati drži skupaj v bratstvu nedelovanja in se preprosto ne odziva pravilno na tvoje ukaze.

Po stopnicah na zadnji vlak s pogledom nazaj.

Šele, ko sem posnela par fotografij, eno potencialno dobro, če ne bi bila zamegljena, sem prišla do ugotovitve, da so moje nastavitve krive za vse skupaj. Bravo jaz. Ampak to sem prepozno sklepala, saj se je svetloba spremenila in mesto na katerem sem pred tem stala. Ampak kljub vsemu sem instamgrirala fotografijo.

Rebecca Young - Doing the wrong things

Sonce Dež

Sonce. Dež. Sonce. Dež. Sonce. Dež. Sonce. Dež. Sonce. Dež. Sonce. Dež.
Tole vreme je prav po žensko muhasto. Že skoraj se ne zna odločit kakšno bi bilo.

Sedaj imamo vsi čisto prepametne telefone in se poskušamo naučiti vsaj pol funkcij.
MMS-i mi ponovno delajo. Pridružila sem se Instagramu. Kaj je še novega?

Žogica na tleh.

Poskušam napisati seminarsko, pa sem ugotovila le kaj bi imela za izdelek. Ampak že to je precej velik dosežek, saj je pomemben del začetka seminarske. Oddajo pa imam skoraj pred nosom. Vse podčrtano. Obkroženo. Pa nobene besede spisane. Zakaj je tako?

Sva se pa z Ronom precej zabavala. Mislim jaz sem se nasmejala do solz in se podila gor in dol po hodniku. On mi je nekaj časa nosil žogico. Potem pa sem se mu skrivala in prav zabavne so njegove reakcije. Posrečen kuža je.

Awolnation - Sail

PS. če se zdi, da se je pojavilo kup objav naenkrat, je res. Manjše tehnične težave.

Ona in on

Saj ne vem ali mi je malo po vsem tem času do živega stopilo to, da je kljub vsemu pisanje "bloga" malenkost "posmehljivo" dejanje, vendar mi s konca jezika noče iti drug izraz. To bi trdila zgolj zato, ker se v meni nabere manjši odpor do pisanja takoj v trenutku, ko odprem novo stran, da bom napisala novo objavo.
Mogoče je pa res zgolj moja trenutno preveč razsežna nediscipliniranost. Nekaj je. Ker se že cel teden lotevam pa še vedno ni nič iz mene prišlo.

Današnja sobota je bila res precej pestra v dogajanju, dogodkih in dejanjih. Zjutraj smo jutranje dopoldne začeli precej tipično sobotno z enim manjšim ovinkom pred vsemi opravili. Znašli smo se med vso mobilno tehnologijo in z zadnjimi aparati, ki jih ponujajo. Da dobiš telefon s popustom in pri tem še nižjo naročnino je pa že prava umetnost. Pravi, pristni Gorenjci.
Skratka sedaj je v moji lasti nova igračka te mobilne tehnologije. Zvesta ostajam Sonyju ter Xperii. Tokrat lepotec v belo zlati kombinaciji. Nisem si mislila, da bom na to pristala.

Potem smo opravili tipični sobotni nakupovalni obhod. Ko zmanjka vsega v hladilniku je potrebna dopolnitev "fasnge". Poleg tega pa ena trgovina nikoli ni dovolj, saj povsod nimajo vsega. Skratka končalo se je tako, da smo imeli poln prtljažnik hrane razporejene po vrečkah. Jaz pa v svoji novo oblekico. Črno. Luštno. Ker ima grozno lušten kroj in se ga zna uporabit. No, to je bil razlog.

Pestro je bilo. Komaj smo prišli domov. Že skoraj smo morali obrnit in smo šli na kosilo. Ata je praznoval rojstni dan, ki ga ima jutri. Pa je bilo na razporedu družinsko kosilo. Skoraj vsi prisotni, pa še pes. Mislim, bil je dan poln porok, pa so nekateri manjkali.
Ta pražen krompir sem čakala že skoraj cel teden in sanjala o njemu. Tako hitro je izginil iz mojega krožnika, da še vedela nisem.
Potem pa se je začela zabava. Kombinacija malega bratranca in našega psa - je prav zabavna. Saj ne vem kdo se je bolj nasmejal, mi ali on. Skratka bilo je veliko mahanja z repom, veliko čohanja in ležanja na tleh. Obisk smo končali tako, da se je mali ovil okoli moje noge.

Nekaj časa doma. Potem pa sva z materjo odšli na gledališko predstavo OnaOn, ki sta jo priredila študenta AGRFT-ja. Eden od njiju je domačin in ga sedaj že nekaj časa nismo videli na domačem odru. Prav zabavno je bilo.
V gledališkem listu je napisano: "V njej nastopajo One in Oni, ki jih spoznavamo v različnih obdobjih njihovega življenja od odraščanja do staranja, in s pomočjo njihovih zgodb gledamo tudi svoje zgodbe, ki jih združuje skupni imenovalec: ljubezen."
Luštna stvar za videti.
Potem pa sva ujeli še zadnji del prvega polčasa finala prvakov. Ob malenkostnem razburjanju sem pogledala še drugega in daleč najbolj me je zabaval priimek Schweinsteiger. Ha.

Toliko za soboto.

Bajaga - Tišina

Fotostrip ali napoj

Vremenske razmere so vedno popularna tematika za razglabljanje - predvsem če so precej nenavadne za svoj letni čas. A veš tisti občutek, ko te zebe v roke in prideš na toplo in te začne kar srbeti in boleti vse. No, tega občutka nekako ne želim imeti ob koncu maja. Res je mraz! Kot bi bili konec februarja, ne pa maja. Če ne veste je slovenska smučišča danes zasnežilo. Sicer pa smo izdelovali fotostrip danes.

Dan mine v čudnem ritmu, ko imaš predavanja na sporedu šele v poznejših popoldanskih urah. Kar ne veš kaj bi sam s seboj, ker obenem imaš časa na pretek, po drugi strani pa ga nimaš dovolj, da bi se lotil kaj resnega.

Tokrat na petkov večer sem imela na faksu pri predmetu Fotografija, na sporedu nalogo z naslovom - Fotostrip.
Skratka v dveh urah smo morali ugotoviti zgodbo, poslikati in pripraviti pet fotografij, ki bodo dale neko zaključeno celoto.
In ko razočarana in brezvoljno sediš na faksu, zadeva sploh ni tako zelo preprosta. Ampak na srečo, veliko srečo, se trenutki obrnejo in kar naenkrat dobiš preblisk in stvar pripelješ do konca. Čudežno.
Lahko bi nalogo poimenovali kot - "napoj". Navdih je bila steklenica vode na mizi.
Nastale so prav zabavne fotografije, ko enkrat pogledaš skozi steklenico. In nastane ideja. In začne se fotosešn na najbolj mrzel majski dan. Vmes sva s sošolko potrebovali odmore na toplem, da sva lahko nadaljevali.

Včerajšnji dan sem bila trikrat v Ljubljani. Danes pa tudi že v drugo.
Malo crklanja. Malo Californicationa. Potem pa domov.
No, kolikokrat lahko greš v Ljubljano in nazaj v dveh dneh. Po različnih poteh in z različnimi prevoznimi sredstvi. Avto. Avtobus. Vlak.

A Friend in London - Hide

Čokolada nad makaroni

Najboljšo stvar sem ušpičila. Daleč najboljšo.
Zvečer sem se prikazala na Brniku. Pardon, letališču Jožeta Pučnika. In počakala zadnje letalo, ki je priletelo direktno iz Amsterdama. Z malo zamude. Poleg vsega pa nisem bila edina, ki je tam čakala, da vidi znan obraz.
Skratka nisem mu nič povedala, da pridem. Samo tam sem bila. In njegov izraz presenečenosti in navdušenja na obrazu, ko me je zagledal, je bil res neprecenljiv. Mislim, da je komaj verjel svojim očem.
Ja, daleč najboljša stvar, ki sem jo ušpičila.

Peljala sem ga domov. Potem pa še sebe.

Dan sem nadaljevala tako, da sem se še enkrat peljala v Ljubljano. Tokrat drugačno prevozno sredstvo. Najmanj dopadljivo. Avtobus.
Profesorja pa še debel čas ni bilo, ker smo se narobe razumeli. Mislim posredovane so mu bile napačne informacije, ampak smo to čisto mirno prenašali, vsak v svojih projektih na svojem računalniku.
Načrti, ki sem jih imela za nadaljevanje dneva, so se malenkost raztreščili. Šla sem domov. Tokrat z vlakom.
Zanimivo, da nisem klicala staršev, da me "prevzameta", ampak sem mamo zvlekla v vrtnarijo, kjer sem si zamislila prav posebno darilo. In to je bil precej uspešen načrt. No, več kot uspešen.
Pretihotapila sem se domov. Oznanila, da me lahko vidijo še nekaj uric, ker potem letim nazaj v prestolnico. Tretjič v tem dnevu.

In res. Odpravljam se nazaj proti Ljubljani. S polno posodo mafinov. Včasih, ko se mi pokvarijo načrti in imam preveč časa, takrat pečem mafine. In to tako, da jih delam precej spotoma, saj čokolado topim nad paro, kjer se kuhajo makaroni. Če to ni praktično, potem pa res ne vem, kaj bi lahko bilo.

The Kooks - Ooh La

Košara bezga

Najboljši občutek je, ko dobiš sms, da ti predavanja za današnji dan odpadejo. In potem vrtnarim. Nabiram bezeg in se zabavam. Sama sebe sem neznansko zabavala, ko ga nisem več dosegla in sem privlekla na dan napravo za rezanje vej, ki je bila prav hecno nerodna. Tako kot jaz z njo.
Ampak na koncu sem imela polno košaro bezgovih cvetov in še en rožnat cvet za v vazo.

Dan je minile predvsem v razbijanju glave kako naj skupaj spravim embalažo za pralni prašek. Mislila sem, da bo zabavna naloga. Pa se je izkazalo za prav nasprotno.

Mislim nekaj ušpičiti. Ker me bo po malem pobralo doma.

Banks - Warm Water

Tegobe na klopci

Sediš na železniški postaji, ko sonce pripeka ti pa se hladiš v senci.
Do prihoda vlaka je še vedno dobrih deset minut. Poleg tebe pa zvok tok tok to-to-tok blup blup, fanta, ki igra igrice.
Koliko časa preteče, ko ti požre živce in znoriš? Preizkušam meje potrpežljivosti. Ampak vse je dobro dokler to ni grizljanje hrustljave hrane.

In vedno znova in znova iz muhe delamo slona, pa niti ne vemo kdaj. Vsak mi pove, da mi je fletno, jaz pa vidim zgolj en kup neugodnih stvari. Nič mi v resnici ne manjka, ampak sploh ne vem od kje se potem pojavlja ta grozna želja po novem in po poskušanju zapolnitve praznine, ki jo v resnici sploh ni oziroma je precej navidezna.
Zakaj smo v takem svetu, ko nam nikoli ni dovolj - zakaj sploh smo tako narejeni, vzgojeni in živimo na tak način?
Včasih gledam okoli vse to življenje, ki teče in mrgoli, pa mi niti ni jasno, kako vse to nastane. Rabimo hiše in avte in en kup stvari. Novo je boljše, nam nikoli ni dovolj, ampak srečen pa ni prav noben. Vsaj cel čas ne.
Kdaj je zavladal denar? In mi ujeti v njegovo past. Ali si srečnejši, ko denar dela zate ali ko ti ni več pomembno za bogastvo, ampak drugače razvrstiš vrednote?

Odsotna sem. Vsak trenutek vmes bežim ven iz realnosti. Sedim na klopi, ampak nisem prisotna. Psihično. Če analiziram kaj me tare, ne pridem do nobenega odgovora. Morda, ker me nič otipljivega in opisljivega ne daje. Samo ta trenutek in še kakšen naslednji, ne obstajam v sedanjosti. Imam vse. Morala bi skakati od veselja. Pa me ni niti tu.

Steve Kazee and Cristin Milioti - Falling Slowly

Istagran

A ni zanimivo, bolj ko se bližamo koncu, izpitnem obdobju in "odhodih", več časa imajo ljudje. Natrpan urnik kar kliče po luknjah med katerimi se najde čas za pijačo.
Torej danes sem se pridno družila.
Najprej z gospodično vzgojiteljico in Američankama, nato pa še s sošolkami na faksu.

A sem že povedala, da se faks drugo leto seli v industrijsko cono v Trzinu. Nisem?
No, morda je najbolje, da se začnem poslavljati od Ljubljane, ampak še vedno nimam niti najmanjšega pojma kako bi to znalo funkcionirati. Ja, Trzin.
Sedaj bomo Fakulteta za dizajn, ker je vse samo še v nazivih in čudnih lokacijah. In kako za vraga naj pridem do Trzina?
Že sedaj moram biti pokonci dve ure preden začnem s faksom, pa imam "samo pol ure" vožnje. Ampak čakanje in povezave do vseh prevoznih sredstev nanesejo na takšno časovno razliko. Predstavljajmo si še lovljenje dveh urnikov prevozov. Niti ne bom pomislila na to, ker mislim pa, da tega ne bi zmogla. Že tako preveč časa zapravim s prevažanjem.

Nekateri bodo šli na Poljsko, drugi na Portugalsko. Kam grem jaz? V Trzin.
Upam, da je to ena velika potegavščina in, da bomo čez nekaj dni dobili mail, da nas vlečejo za nos in da ostajamo za Bežigradom. Kako močno lahko upam na to?

Klepet. Izmenjava informacij. Smeh. Učenje slovenskih izrazov. Zapletanje z izgovorjavo angleških. Pa je šel čas mimo čisto prehitro.
Očitno veliko razmišljam o stvareh katerim nočem imeti kakšnega posebnega zanimanja. Nočem jim posvečati pozornosti, ampak še vedno kaj vprašam in odgovarjam na zastavljena vprašanja. Teme, ki so včasih težke in zakomplicirane. Ki jih ni moč razumeti, dojeti ali sprejeti. Vera je pač kočljiva stvar.
Nič bližje nisem odkritju - kaj za vraga počnem tu?
Sem kot tisti izgubljen Dinozaver sredi semaforiziranega krožišča. Sredi Tomačevega in gledam v smeri - Trzin. Šale zbijam pa kar na svoj račun.

Fotografijo smo imeli na sporedu. Brez teorije, ampak s praktičnim delom. Tematika - Instagram. Istagran. Istagram. Kakorkoli. Nekaj časa je trajalo, da smo pogruntale vse črke v besedi.
Ampak to je bil lep izkoristek časa za kavo ob fotografiranju. Sonček nam je svetil. Luštno nam je bilo. Vsaj nekaj.
Potem pa smo skupaj zmetale vse in uspešno sestavile nalogo.

Anouk - Birds (Eurovison 2013 Netherlands)