Zabava radia Belvi. Otvoritev nečesa. Čajarnice? Zelišči čaj je bil zelo okusen in všečen. Limona. Čajni piškotki. Čokoladice. Vse promocijsko. In imajo blazno prisrčne šalčke.
Oranžen helijev balonček. Slalom okoli naslonjačev. Belvijeva nagradna vrečka. Luškane stvari. Fotoalbum. Razvijanje fotografij. Nek promocijski material. Mesečna karta z fitnes in mesečna karta za skupinske vadbe. Rebeka Dremelj.
Nekako vzdušje ni bilo najboljše, ker je večina folka šla ven. Obljubljena zabava sploh ni bila takšna kot bi jo pričakovali. Čajev jim je zmanjkalo. Napovedanih gostov dolgo ni bilo in vzdušje je bilo na meji povprečnega.
Remi. Mama in: "joj kok ste se to dobr spomnl". Danes sem tako, kot ostali slovenski tekmovalci, zmagovala.
Stare si je danes ob poletih dal duška. Definitivno. Zmaga Kranjca ob njegovih komentarjih zgubi pomen, kar se zanimivosti tiče seveda. Ta se pa je vživel.
Triurne zimske radosti v veliki količini snega na velikem vrtu. Velik kup, ki bo ostal do junija. Metanje s plate. Joj. Tipi so nori. Bila sem omavžana. Kot snežak. Napadena z vseh strani. Kotalila sem veliko gmoto snega po celem vrtu z največjim naporom. Moj prisrčen snežak.
Manila. Pesem s tem naslovom je sicer že bila v drugi verziji. Phil Colins. Samo ta pesem mi je blazno všeč. Sploh v Simobilovem spotu.
Rešilec. Gasilec. In nato spet rešili avto. V daljavi so se videle samo modre lučke. Posiljevanje z njihovo musko na vlaku. Lep razgled. Matematika. Začuda ni bilo večine tistih, ki bi morali biti vprašani. Kako nenavadno. Risanje je bilo pa res muka danes. Ni in ni šlo. Kot, da sploh ne bi znala risati. Čeprav imam trenutno 4 in možnosti za kaj več. Ali pa me je samo prehitro pohvalil. In ravne črte definitivno niso zame. Razne kocke in kvadri mi občasno še vedno delajo preglavice. Riba. Tatarska.
Šoping tajm. Važno, da moram napolniti urbano. Upss ane. Tigrasta majica. Zelene hlače. Nova modra kiklca. Zara. Depresijo sem zganjala ob dejstvu, da je Humanic zaprt. In v garderobah H&M-ja smo umirale od smeha. Ne vem kako nam uspe nase stlačiti najbolj nenavadne in skoraj da nenosljive zadevščine. V Berški so imeli blazno luškane stvari ampak ne moje številke. Prisrčni beli čevlji s peto in mašnjico. Zapestnica kot verižica. Enozobi pošastko. Sneg. Ogromno snega. Ves dan je na polno snežilo. Dežniki po evro in pol. Pregled vseh zanimivih trgovin. Dobesedno utrujajoč dan.
Na železniški me je res močno ampak prijetno presenetil sčiščen in odkidan avto. Waaaw. Totalno sem bila šokirana in sem se za trenutek ustavila, da bi videla, če je res. Strašim z rdečo dekco naokoli po bajti in se spravlam spat. Vsaj do postelje. Danes res rabim gretja.
Od neznanske utrujenosti sem obležala na kavču in obstaja možnost, da bom zdaj zdaj zaspala ob tretjem delu po televiziji. Harry Potter seveda.
Drugače sam Hrestač je bil všečen. Ne fantastičen in navdihujoč ali kaj podobnega. Samo na neki stopnji všečnosti. Na meji. Meni je balet izredno graciozna stvar za videti. Kaj počnejo s svojimi stopali. Kako se navidez lahkotno postavijo na prste. Stegujejo noge do položajev o katerih ti lahko samo razmišljaš. Vse izgleda resnično lebdeče. Čarobno. Lahkotno. In navdušuje me dejstvo, kako se tista na videz hecna obleka nenavadno prilagaja vsem gibom. In fantje v pajkicah. Čeprav mi je bila všeč barva tistih roza, ciklamnih ali kakršnihkoli pajkic že. Miška je bila blazno zabavna. In način premikanja tiste stare ženice. Všeč so mi bile tiste preproste bele oblekice. Ali pa bolje gibanje tistih preprostih belih oblekic. Ter roza par. Pa nekatera glasba. Blazno.
Občtek imam, da je moj imunski sistem totalno uničen. Na nogi imam žulj. Na ustnicah herpes. Glavobol. Boleče prste na levi roki iz meni neznanega razloga. Občutim vse mišice na nogah, posebej stegnske. Ta izlet na Štajersko je bil precej mučen.
Veliko laže je najti rdečo in violično jakno kot pa črno v garderobi. Sploh, če oblikovna odda svoje plašče v garderobo in je izkupiček enak 3/4 črnih stvari. Smeh. Speštan krof. Ampak zelo užiten. Pozneje sem na glavni od velikeka jabolka prejela dejansko jabolko. Luštna promocija.
Saj sneg sam je še vedno nadležen, ampak danes mi je čarobnost všeč. Na poti v Maribor so nas spremljala vsa ta čarobno zasnežena drevesa. Z modrikastim ozadjem. Sveže pobeljena pokrajina četrtkovega jutra. Seveda, da imamo polurno zamudo.
Zaporedje danes ni ravno krnološko. Skačem.
Naš profesor za risanje je precej nagajiv. Karli. Ko meče kepe profesoricam in v naslednjem trenutku naprej je sendvič in se dela, da se nič ni zgodilo. Tista profesorica pa srepo zre v dijake, med tem, ko se ji profesor nasmiha. Me smo umirale od smeha skoraj prilimane na šipe avtobusa. Bogi par v belem puntotu, ki ga je avtobus zaparkiral. Smeh. Skorajšna akcija.
Pekarna Postojna, pekarna kruhek Ptuj na isti tabli sredi Maribora. Smehi. Sicer mi pa štajerska prestolnica sploh ni všeč. Mogoče samo zaradi dneva ali vremena. Ampak deluje pusto. Utrujeno. Zaspano. Naveličano. Dolgočasno. Edina stvar, ki je bila interesantna je bil stadion. Potem pa presodite kako grozno sem se počutila, če je mene največjega anti-privrženecakakršnegakolišporta navdušila ta stvar. Ne, Ljubljana je čudovita.
Kajčkonja. Sneg! Ne maram ga. Ker daje občutek čarobnosti, kadar ga nočem. Ker so ceste zasnežene. Ker je mraz. Ker se prime povsod. Ker hitrost omeji na polžjo. Čeprav prekrije nesnago. Gospa z odšekano frizuro. Tema. Spanje na vlaku. Vedno dobimo angleščino za nadomeščanje. Ne glede na profesorja in njegov predmet poučevanja. Zakaj? Pri enem izmed naših "najljubših" predmetov, nam začuda ni najedala. Ker je zašla z razlago v neznano. Tečnost na vrhuncu. Likovna teorija. Naše neznanje. Zabavanje z jabolki. Arabeska. Tako znana beseda, ampak noben ni znal povedati pomena.
Sprehod. Tri punce. Vsaka s svojim psom. Cilj: sankanje. Vse skupaj je potekalo dokaj neuspešno. Na začetku. Ko so bili psi še polni energije. Enkrat sem tako telebnila po tleh, da se je Urška samo smejala. S celega na nos. Jutri bom po vsej verjetnosti imela takšen muskelfiber, da se bom komaj pobrala s postelje. Napenjala sem res večino vseh mišic v telesu. Še zdaj jih čutim. Obup. Nekako se ne čudim, če sem vsa modričasta, ker se tolikokrat priletela na rit. Ali kam drugam, da je že čudno, da se sploh še lahko premikam. Zgbljen mobitel. Naša srečanja res niso koristna. Kar se mobitelov tiče. Ampak na poti nazaj smo nanj naletele čisto po ne sreči. Na obrazu se pojavi sreča. Večino poti je sledilo počivanje v snegu. Ležanje. Uspelo pa nam je dobiti tudi svojo dozo sankanja. To izgleda nekako tako - ena ostane dol, dve gresta na hrib (praktični razlog, samo 2 lopatki smo imele) in vsi psi za njima. Pripravita se na spust, po možnosti skupaj. Tega pa seveda ovirajo vsi naši kužki, ki z največjim veseljem tečejo navzdol. Kakšen se je popeljal kak meter v naročju. Prisrčne male zverinice. Jutri pa v Maribor. Hrestač.
Ha ha. Ko šala ni več šala. Ko sem dejansko, v resnici vprašana matematiko. In se zgovarjam na dejstvo, da nisem našla vprašanj. Da si nisem pogledala. Da pojma nimam. Ampak z matematiko nimam večjih težav in po samo enem vrženem pogledu osvežim spomin. Na koncu se vse skupaj izkaže za odlično. Ponavadi se ostali zmotijo v enačbi, ampak tokrat mi jo je profesorica narobe povedala. Fantastično, ne? Mogoče res ne bi smela napisati v beležko, kdaj sprašuje. Sicer pa kaj takšnega ponavadi čutim, ker če se doma dan pred tem spomnim na to dejstvo. Sem pogubljena.
Okrvavljen robček. Okus krvi na počeni ustnici. Prevelik nasmeh. Definitivno. Svetloba. To je meni blazno interesantna stvar. Samo ne kadar profesor razlaga z nadležnim, res nadležnim glasom. Nobena ga ne prenaša. Poleg tega pa naredi razlago takšno, da je celoten smisel ur, le še gretje šolskih stolov. Vse skupaj na koncu zveni precej nesmiselno. Kot "poglejte si to na levi; sončna svetloba prihaja skozi okno". Nič, čisto nič zanimivega. Lanska bivalna je bila saj zabavna in takšna, da je bila pozornost 4 ure velika. Pa še to temo smo že obdelal, na veliko bolj zanimiv način. Ker je znala razložiti. Ta pa niti ne ve kaj dela.
Kakšen romantičen prizor. Še nekaj takih pa bom resno sladkorno fasala. Smeh. Snežinke, ki se zapletejo v lase. Ideja o sankanju. Z Ljubljanskega gradu. Smehi. Dobesedno je siva Ljubljana. Še tisto, kar je vidno se izgubi v prostorski perspektivi s svojo nenasičenostjo. Vlaki danes pretirano trobijo. Včerajšna debata nekoga na vlaku o tem, da bo vsak strojevodja vsaj enkrat v svojem življenju povozil nekoga. Ker obstaja možnost, da bo metanja pod vlake vedno več.
Snežne radosti. Jaz in Ron. Ne vem, kdo je bil bolj omavžan. Tekanje gor in dol po zasneženem vrtu. Plazenje pod grmovjem. Ležanje. Angelčk, ki sva ga sesula. Skrivanje. Napad iz zasede. Ko sva prišla gor sva oba samo mrknila. No, on je. Sama sem se sesula na kavč. Čisto ponesreči sem v kombinezonu našla pokrovček od objektiva. Tistega, ki sem ga že lep čas nazaj zgubila. Original. To "rezervo" pa še vedno ne vem kje imam, če ga res nisem kje po poti izgubila. Zadnje čase res precej stvari nekam založim ali pa jih izgubim. Beda.
Ne maram teh dni. Ne maram začetkov tedna. Ter dejstva, da moram greti stol v šoli. Ter poslušati razne pridige in veleumne govore na temo mature, naše prihodnosti in nekaj v smislu "najpomembnejšega leta v našem živlenju". Ne morem. Več. Kako naj kar nenkrat vem kaj bom. Kaj bom počela. Kaj me veseli. Ker več ko sprašujejo, manj vem. Včasih se mi zdi, da me prav nič na tem svetu ne zanima. Včasih se mi zdi, da je preveč stvari s katerimi bi se ukvarjala. Ampak v resnici pojma nimam. Zakaj vse naenkrat? Matura. Maturanski ples. Vpis.
Vse troje je stresno. Posledično to pomeni kopičenje maščobe. Salo na trebuhu. Ko so že ravno vsi na nekih dietah. Novoletne zaobljube in podobno. Drugo nima nobenega učinka ker je povezano s prvim. Ljudje pa se potem sprašujejo, zakaj vsako leto umirajo mlajši. Le zakaj? Naš svet nas pelje naravnost v propad, pogubo. Nikamor drugam.
Mučenje z veliko začetnico. Ljudje so tako blazno nadležni, da to ni za verjeti. Bedaste debate. Ne znajo, res ne znajo utihnit. Poleg tega pa imajo še nadležn glas. Pogovori o pravičnosti. Če bi bila bi ta svet že davno propadel. Oh, nadležno.
Miki miška učinek vezalk. Nepričakovano je vse pobelil sneg. No jaz nisem hotela verjeti ob obetavnem jasnem vremenu. Zakaj? Ta začetek šole mi tako blazno ni všeč. Česa naj se že veselim?
Naša družina je prav gamblerska. Hazarder. Kockar. Čeprav sem letos v plusu. Pregledovala sem moje stare objave na blogu. Včasih se resno vprašam, kdaj sem bila tega sposobna napisati. Tako kot ne vem, kdaj sem uspela narisati in naslikati lastna dela. Sama sebi ne verjamem. Bile so velike sanje. Velike želje. In je ostalo samo pri tem. Vedno ostane pri tem. Razen dejstva, da ne vem, kako redno bom pisala blog. In če bom imela kaj za pisat. Ampak imam. In pišem. Zaradi lastnega veselja. Lastnih spominov. Večino stvari bi davno pozabila. Ker jim ne bi pripisala pomena. Nikakršnega. Zbledeli bi. Tako kot zbledijo vsi. Čeprav se jihh trudimo ohranjati. Ampak blogi, dnevniki to omogočajo. Spominjanje. Na lepe čase. Na težke čase. Na vso veselje. Ves obup. Vse zapisano. Nekako imam neznansko veselje do pisanja. Čeprav ni za nikamor in večinoma nima smisla. Samo meni pomeni toliko bolj. Toliko več. Mogoče mnogi ne razumejo. Ali pa se sploh ne trudijo razumeti. Ampak občasno imam tisti naval, ko iz mene dobesedno vrejo stavki. Ko iščem različne sinonime in se zabavam. Ko raziskujem besede. Ko raziskujem besedne zveze. Sicer, ko moram ne napišem ničesar. Ker je vse prisiljeno. Popačeno. In potem rezultati niso obetavni, ker vem, da ne spravim nič iz sebe. Ampak bolj urno kot jezik, mi plešejo prsti po tipkovnici. Čeprav je včasih preveč misli. Premalo prstov. Ampak gre. Vadim vsak dan. Poskušam si zapomniti čim več. Pišem na vogale zvezkov. Na počečkane liste. Na mobitel. Samo, da ne pozabim. Da se zabavam.
Našla sem zelo zanimiv program, ki mi omogoča vodenje evidence mojih in naših filmov. Čeprav sem trenutno le pri tistih na dvd-ju. Ker na računalniku, ki je trenutno v razsulu jih je še kar nekaj. In podatke lepo skopira z imdb-ja. Tudi igralcev. Vse razporedi po žanrih. Letnicah. Igralcih. Režiserjih. Ali naslovih. Kakor želim. Zraven pa so še ovitki DVD-jev. Preveč priročno. Pa še izvozim lahko vse skupaj v različne vrste datotek.
Kljub čudovitemu sončnemu dnevu se mi ni dalo nikamor. Res nikamor. Rajši sem se poglablala kako daljinec povezati z našim novim mini računalnikom. In je uspelo. Sedaj je potrebno vse skupaj povezati še z mojim računalnikom. Ali pa še na mojega naložiti Windowse 7. Ampak ob priliki.
Potica. Ko so jo vsi ostali že davno pojedli je šele zdaj zadišala v naši kuhinji. In prekleto okusna je kot vsako leto. Božič in velika noč sta mi všeč samo zaradi potice.
Niti pomisliti nočem na dejstvo, kako zgodaj bo potrebno jutri vstati. Obup!
Spodobno inspirativno delovno okolje. Ha ha. Cekinčki. Pevsko navdihnena. Stare popevke. Alfie. Ampak stara verzija. 1966. Ni me navdušila, ker sem zaspala vmes. Kar pa ni moje običajno dejanje med gledanjem filmov. Nekako me stari filmi ne privlačijo. Ne morem jih pogledati in se moram dobesedno prisiliti. Sploh, če je možnost nove verzije. Ampak bi gledala še Moje pesmi, moje sanje. Casablanco.
Čez cel dan pa vlečem že moje branje in še nikamor nisem prišla. Prišleki. Besedni zaklad gospodične Paris Hilton pa je blazno omejen. Ampak res blazno. Nabrala sem se bloga Irene Sirene. Nekaj za nazaj. Blazno interesantno in dobro napisano. Všeč mi je. Drugače pa... nič pametnega nimam za dodati, ker nič pametnega zadnje čase ni od mene. Več ko imam za narediti, manj počnem. Preprosto se mi ne da. Novo leto. Enak učinek.
Novo leto. Novo obdobje. Novo. Novo. Novo. Pa je res? Ker teoretično gledano je to samo nov dan. Koledar se zamenja, kar je tudi vse. In letnica. Odločila sem se skenslati mood. Če se gremo ravno novosti. Ne se čudit.
Skregana sem z garmin navigacijo. Ker zavaja. Ker me pošilja naj zavijem levo sredi gozda, ko ni nobenega odcepa. In posledično totalno zgrešim. Staromoden način ali drugače klicanje po telefonu je še vedno najbolj zanesljivo. In sem našla tist rdeč avto pred hišo. Maltežanka. Njihova Liza me naravnost obožuje. Verjetno zaradi Rona. In je takoj skočila name.
Nuša. Ta pa je precej navihana. Prišla sem ravno na kosilo. Makaroni s tuno. Smehi. Sarina soba mi je prav simpatična. Lila. Črni detajli. Dolgočasile sva se ob gledanju filmov. Zombieland. Ravno po kosilu... 27 dresses. Nekaj sproščenega in že videnega. Prigrizki. Pistacija. Čokoladice. Priganjanje. Na polno. Ampak midve sva vse vzele bolj na počasi. Moja majica. Njeni čevlji. Menjava. Bela rožica v laseh. Večerja. Fensi. Predjed. Nekaj lososovega. Glavna jed. Sladica. Čeprav je bila torta in nisem ljubiteljica le-teh. Je teknila. Nutelina, če se ne motim. Rose.
Preoblačenje. Rihtanje. Mazanje. Polne priprave. Šmekanje v nulo. Oh, čevlji. Udobni. Čeprav s peto. Kup sms-ov. Klub. Spoznavanje. Me veseli. Smeh. Tango. Plesišče je postajalo bolj aktivno. Žurka. Polnoč je bila. Enkrat. Ker nismo vedeli, katera ura je prava. Koš objemčkov. Poljubčkov. Lepih želja. Penina. Ognjemet na vseh možnih straneh. In stali smo zraven pokopališča. Neuspele rakete. Smehi. Ko je bila vsaka lepša od prejšne. Ko so bile nekatere prav čudovite.
Majolka. Žur do jutranjih ur. Plesali. Skakali. Se vrteli. Posedali. Na koncu sem že čutila noge. Ampak res čisto na koncu, ko že nisem mogla nič. Pa še peš sva mogli do avta. Ob petih. Na koncu sva padli v posteljo in se zbudili že v popoldnevu. Obležali sva v postelji ob gledanju filma. Because I said so. Želja po čokoladi. Nadomeščena s trebušnjaki. Res pozni zajtrk. Kosilo. Kakorkoli že. Topli sendviči. Ostanki od včeraj. Ampak najboljša je bila Sara. Jamra kako ne more več. Je sita in podobno. V naslednjem trenutku že je torto s smetano. In potem ugotovi, da bi lahko še francosko jedla. Talent. Resno. Talent. Sanje. Želje. Stanovanje. Čevlji. Obiski. In počasi se odpravim domov. Vožnja. V dežju. Meglicah. Čas pa sem si krajšala s prepevanjem.
Doma so me vsi veselo pričakali. Zasuli z novoletnimi željami. Voščili. Activity. Boogle. Remi. Čokoladice. Mini škatlica. Lanskoletno pismo želja. Rada bi... Pismo neuresničenih želja.
