petek, 1. januar 2010

Dvajset deset

Novo leto. Novo obdobje. Novo. Novo. Novo.
Pa je res?
Ker teoretično gledano je to samo nov dan. Koledar se zamenja, kar je tudi vse. In letnica.
Odločila sem se skenslati mood. Če se gremo ravno novosti. Ne se čudit.

Skregana sem z garmin navigacijo. Ker zavaja. Ker me pošilja naj zavijem levo sredi gozda, ko ni nobenega odcepa. In posledično totalno zgrešim. Staromoden način ali drugače klicanje po telefonu je še vedno najbolj zanesljivo. In sem našla tist rdeč avto pred hišo.
Maltežanka. Njihova Liza me naravnost obožuje. Verjetno zaradi Rona. In je takoj skočila name.

Nuša. Ta pa je precej navihana. Prišla sem ravno na kosilo. Makaroni s tuno. Smehi.
Sarina soba mi je prav simpatična. Lila. Črni detajli.
Dolgočasile sva se ob gledanju filmov. Zombieland. Ravno po kosilu... 27 dresses. Nekaj sproščenega in že videnega. Prigrizki. Pistacija. Čokoladice.
Priganjanje. Na polno. Ampak midve sva vse vzele bolj na počasi.
Moja majica. Njeni čevlji. Menjava. Bela rožica v laseh.
Večerja. Fensi. Predjed. Nekaj lososovega. Glavna jed. Sladica. Čeprav je bila torta in nisem ljubiteljica le-teh. Je teknila. Nutelina, če se ne motim. Rose.

Preoblačenje. Rihtanje. Mazanje. Polne priprave. Šmekanje v nulo. Oh, čevlji. Udobni. Čeprav s peto. Kup sms-ov.
Klub. Spoznavanje. Me veseli. Smeh. Tango. Plesišče je postajalo bolj aktivno. Žurka.
Polnoč je bila. Enkrat. Ker nismo vedeli, katera ura je prava. Koš objemčkov. Poljubčkov. Lepih želja. Penina. Ognjemet na vseh možnih straneh. In stali smo zraven pokopališča. Neuspele rakete. Smehi. Ko je bila vsaka lepša od prejšne. Ko so bile nekatere prav čudovite.

Majolka. Žur do jutranjih ur. Plesali. Skakali. Se vrteli. Posedali. Na koncu sem že čutila noge. Ampak res čisto na koncu, ko že nisem mogla nič. Pa še peš sva mogli do avta. Ob petih.
Na koncu sva padli v posteljo in se zbudili že v popoldnevu.
Obležali sva v postelji ob gledanju filma. Because I said so. Želja po čokoladi. Nadomeščena s trebušnjaki.
Res pozni zajtrk. Kosilo. Kakorkoli že. Topli sendviči. Ostanki od včeraj.
Ampak najboljša je bila Sara. Jamra kako ne more več. Je sita in podobno. V naslednjem trenutku že je torto s smetano. In potem ugotovi, da bi lahko še francosko jedla. Talent. Resno. Talent.
Sanje. Želje. Stanovanje. Čevlji.
Obiski. In počasi se odpravim domov.
Vožnja. V dežju. Meglicah. Čas pa sem si krajšala s prepevanjem.

Doma so me vsi veselo pričakali. Zasuli z novoletnimi željami. Voščili.
Activity. Boogle. Remi. Čokoladice. Mini škatlica.
Lanskoletno pismo želja. Rada bi... Pismo neuresničenih želja.

Plavi orkestar - Kad ti ljubav ime prozove

Ni komentarjev:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...