Toliko smeha med slovenščino še ni bilo. Konec valčka. Bolj kot je bilo absurdno več smeha je bilo v razredu. Test slovnice nam definitivno ni usojen.
Kaj pa se bo dejansko zgodilo v roku 50ih let?
Imeli smo še enega črnega labradorca, ki se je odločil iti potepat in se zgubil. Mami je vsa v skrbeh priletela gor preverit, kje je Ron. Ta naš razvajenček je ležal in dal vse štiri od sebe. V varnem zavetju doma. Medtem, ko je pred vrati radovedno gledal labradorec, ki je bil enako velik, čisto črn, ampak mogoče malce bolj "šlank".
Spuščena na vrtu, sta se podila na vse pretege. Ampak Ron je zvisel, ko je Maj skočil čez ograjo.
Spomnili smo se na čip in sta ga starša odpeljala do veterinarja.
Jaz sem bila medtem taksi za mojega brata.
Kuža je srečno prišel domov na grič. Dvoletni Maj.
Nekaj pa ne razumem. Zakaj moraš biti ob ljudeh, ki se pritužujejo glede vsega, ki jih vsaka stvar moti, ki imajo vedno nekaj za pripomnit, ki te zbadajo vse čas, nasmejan in pozitivno nastrojen? Resnično ne razumem tega. Ali se res ne zavedajo dejstva, da so oni enaki in potem poskušajo druge kaznovati namesto sebe. Za njihov odnos do sveta so vedno krivi vsi drugi. Sploh jaz, ker nimam nasmeha do ušes. Le kako naj ga imam ob vsem tem.
HIM - Killing Loneliness
Ni komentarjev:
Objavite komentar