Ja nekak smo ob neprestanem ponavlanju dejstva, da je enkrat prebrano, premalokrat prebrano, dojeli, da bo potrebno še vsaj enkrat prebrati.
Pri razredničarki smo se zadržale med plačevanjem ekskurzije in ugotavlanjem kam je izginilo prvotno navdušenje.
Meni je važno, da samo nekam gremo. Amsterdam. Šla bi v London, ko je mami ravno prišla na to idejo. In na angleško podeželje. Pa v Pariz. Oh. Pa v Istanbul. Baje bi si šli ogledat košarkarško prvenstvo Ne, jaz. Sama bi se samo malo potepala. Šla bi pa še v Prago. Ta ideja se mi je zasidrala v glavo in noče ven. Očitno me nekaj vleče tja. Ne vem še kaj.
Debate o izbiri šole, o fakasih, visokih šolah. Možnostih. Vseh zadevah, ki se navezujejo na našo prihodnost. Vse to je iz dneva v dan glasnejše in bolj medlo. Bližje kot smo dejstvu bolj nemogoče izgleda.
Kje je logika? Tako kot smo sedaj najbližje soncu pa je sneg zunaj ter -10.
Po pouku smo si privoščile čajčka. Takšnega iz čajnice. Čajne hiše. Mmmm. Sicer je bil tist zeliščni zadnjič tako dober, ampak ko bi vedela kateri je bil. Tokrat sem si nekega turškega privoščila. Sicer je bil dober, amapk nekaj mi je manjkalo. Mogoče limona. Vse skupaj pa smo nadgradile še z tortico v Zvezdi. Fensi počutje na vrhuncu. Definitivno pa prevelik zalogaj. Nasplošno nisem ljubiteljica tort. Ubistvu jih ne maram, razen kremšnite. In sachar torte. Občasno. Zelo občasno.
Včeraj sem si cel dan prepevala Dekle iz zlate ladijce. Danes pa sem ta lokal dejansko videla. Saj ne, da hodim že nekaj let mimo in ne opazujem nič. Očitno.
Samo ta naklučja so potem blazno zabavna.
Pri nas bomo definitivno rabili Noeta, da nam naredi barko, ker je vsak drug dan poplava. Sedaj vem, kje se bo začel potop.
Zlata na blef. Ko barve niso prave. Kako zabavno. No odvisno iz katerega zornega kota gledaš.
The Shirelles - I Met Him On A Sunday
Ni komentarjev:
Objavite komentar