Milni mehurčki

Melodija budilke se je zlila z občutkom v sanjah. In prehod med enim in drugim je bil prav nežen.
Dokler ni prišlo zavedanje. Ampak se je potem zgodil trenutek, ko sem zaspala nazaj. Večkrat.


Če me vprašate, pojma nimam zakaj to pišem. Pojma nimam zakaj karkoli pišem. Samo vem, da je blazno fino.
Smeje se mi.


Spomnila sem se na milne mehurčke, ki so se še vedno skrivali tam, kjer smo jih pustili.
In svet je bil bolj mehurčkast. V eni sapi.

Našla sem močno obsijano praprot v gozdu. Prilastila sem si cvet, ki je visel na cesto. In s slamnatim klobučkom bila prav primerna vremenu. Poletju.


Ostajajo še 3 pari rokav. Roke so sklenjene in vse zelene packe so odstranjene. Pardon, nadomeščene. Belo mora biti belo. Tako so nas naučili.

Kirk Franklin - I Smile

Deseta stopnica 3/4 z leve

Harry Potter in Svetinje smrti. Drugi del. Drugič.
Ker sem rabila podoživeti. Po natanko treh tednih. Da sem lahko danes samo uživala v filmu.
In dojemala sem ga drugače, čeprav isto. Bolj kot na zgodbo in podrobnosti okoli te sem se ukvarjala s celotno podobo.
Videla sem stvari, ki sem jih prvič spustila. Dojemala sem stvari, ki jih prejšnjič nisem. Vse se je zdelo drugače pa tako enako.
Zgodba Snapa je imela isti učinek. Vse ostalo sem pa doživljala drugače. Še zlom palice sem prebolela. Filmsko. Zgodba v knjigi ostaja nedotaknjena.
Mogoče ta film rabiš pogledati več kot enkrat, da ustvariš pravo sliko.

Svetinje smrti verižica. Deathly Hallows se sliši bolje.

Words are, in my not so humble opinion, our most inexhaustible source of magic, capable of both inflicting injury and remedying it.
(- Albus Dumbledore; Harry Potter and the Deathly Hallows: Part 2)

Besede so, po mojem ne tako skromnem mnenju, naš najbolj neizčrpen vir čarobnosti, ki je spodobna povzročiti škodo kot jo popraviti.
(- Albus Dumbledore; Harry Potter in Svetinje smrti: 2. del)

Videla sem Laro. Po vsem tem času.
In bilo je, kot da je čas vmes izpuhtel.
Deseta stopnica. Tri četrt z leve. Pod dežnikom.

Nekaj sposojenega.
Something Borrowed. Film kot film. Ne presega samega sebe, je zgolj prijeten za mimogrede.
Nič kaj presenetljivo je posnet po knjigi. In govori se, da pride še nadaljevanje. Tudi v filmu ni bilo jasnega konca, samo napis "se nadaljuje..." se je pojavil. Interesantno.
Zgodba. Hh zgodba je takšna, kot bi jo že večkrat slišali pa vendar sem cel film napenjala možgane. Ne, ni tako hudo zakomplicirana.

Kuhinjo je zjutraj prav lepo osvetljevalo. Ukvarjala sem se z Pantone barvami. Sestavljala sem skupaj dolžine in širine, za kar se mi zdi, da jih bom morala v kratkem še enkrat ponoviti.
In presenetljivo sem z veseljem vstala malo čez sedem.
Vsak dan še sama sebe presenetim.

Kdo bi vedel, zakaj nože hranimo v hladilniku.


Ne razumem kaj je z Zagrebčani na cesti. Vsi, ki vozijo tovornjake po avtocesti prehitevajo osebna vozila. Kaj takšnega človek ne doživi dva dni zapored. Je pa res, da je lilo. Ravno na prehodu vremena je dež pokazal svojo moč. Ha, zabavno.

Našla sem kompas. Prav takšen, ki sem ga zadnjič videla. Tak, ki sem pričakovala, da je njegova vrednost veliko večja in da ga bom našla v Topshopu. Ne tistem televizijskem.
Ampak presenečeno sem naletela nanj, komaj nekaj dobrih trenutkov, ko sem si ga na glas zaželela. Naključje?

Alexandre Desplat - Courtyard Apocalipse (Harry Potter)

Margolana

Sveže pokošena trava. Ravno razrahljana in prekopana zemlja. Poln zaboj krompirja.

K zbirki barv ikonc sem dodala še 'bejbi' modro in roza.
Danes sem se znašla nekje vmes. In poslušala pridige z obeh strani. Če sem imela kaj pri tem, ali ne. Vedno sem se znašla na napačnem mestu. Ali pa postavila napačno vprašanje.
Vedno sem dobila presenetljivo neprijazne odgovor.
Zaradi krojev. Ki sem jih potlej izmerila. Recimo.

Bila sem najblolj 'fensišmensi' kmet.
Na vrtu sem izkopavala v krilu. In beli majčki. Z natikači, ki ustvarjajo navidezno polno peto. Za povrh pa sem imela luštne roza vrtnarske rokavičke.
Z motiko in vilami sem strašila naokoli.
Projektno sem se lotila izkopavanja krompirja. To zelo uspešno, saj sem napolnila cel zaboj.
Neumni kmetje smo. Ker pravijo, da ima neumen kmet debel krompir. Kar se je izkazalo za našega. Nekateri primerki so bili že gromozanski.
Bela majica je po vsem tem še vedno ostala bela. Zanimivo.
Z nogami kot zamorec.


Nova kosilnica.
Nesrečen pripetljaj. Z razbitim kozarcem.

Bilbi - Kaj pa ti

Okno banke

Danes sem lahko en malček ponosna. Čisto malo.
In to zaradi vzorčnih tekaških majic. Katere nosijo moje raznobarvne ikonce.

Na dolgo. Imamo bele vzorčne tekaške majice. Narejene z namenom, da ljudje lahko hitro vidijo, katero konfekcijsko številko bodo dobili. In te so bile do sedaj zgolj bele, pošite z raznobarvnimi šivi.
Ker so moje ikonce blazno kul. In ker jih lahko spraviš v različne barve, sem dobila projekt pri katerem sem čisto zares različno pobarvala ozadja in jih prilagodila barvi šivov. Tako so sedaj te prej-čisto-bele majice postale malce bolj zanimive.
Fino vse skupaj izgleda. Sploh, ko je videti skozi moje oči.


In danes sem bila na terenu. Na službeni poti. No, skoraj nekaj takšnega. Prva trditev bo bolj ustrezala.
Pri tem pa sem spotoma smuknila še v Pull&Bear in si kupila verižico.
Tako, ki nič. Ampak je meni vse. Stekelce.

Čufte.
Kot največji mali otrok, sem pri otroškem krožniku dobila igrače. Take fine. Milne mehurčke.

Me je pa vse skupaj ubilo. Klima. Vroče sonce. Trgovine.
Tako sem lahko samo še legla, ker nisem niti razločila več barv med seboj in niti gledati nisem mogla.
Sedaj učinek čisto počasi popušča, čeprav se še z vsemi kremplji drži.

Jutri pa prinese dekle iz Irske, zopet domov.
Tako, da nekaj irskega za danes.

Michael Londra - Danny Boy

Malčica

Za ponedeljek preveč izjemno produktivno.
Že zjutraj sem se zaletela v vrata, ki vodijo na toaleto. Tukaj mi je postalo jasno, da je pred menoj nov dan. Da moram odpreti oči in uživati. Malo čez sedem zjutraj.


S mojim pasjim prijateljem sva se odpravila do tam, kjer raste gruča dreves. Proti stvari, ki jo imenujejo gozd. Videla sva nekaj pasjih prijateljev, a noben ni bil ravno pri volji do igranja. Ob takšni uri bi jih človek popolnoma razumel.

Kloužr. Clouser. Kako to prevedeš v slovenščino. Sklep? Zaključek.

Ko sem bila drugo zunaj, sem imela s seboj beležko. Ker je vrelo idej iz mene. In na vsakem koraku sem se sčasoma ustavila in nekaj zapisala. Da ne bo odšlo.
Mogoče se česa lotim.
Moram pa reči, da je moj pes najbolj potrpežljivo bitje. Hvaležna sem mu.

Z največjim navdušenjem sem danes zabavala navihano malčico. Takšno, ki je še v fazi čebljanja. In je bila popolnoma impresionirana nad našim kosmatincem.
Jaz pa sem skakala in se skrivala, da se je prav zabavala.
In potem je prišel trenutek, ko je Ron ležal na tleh, malo dvignjen nad tlemi. Ravno toliko, da je mala Nika segla do smrčka in ga pobožala. In ugotovila, da je moker in mrzel. Kar jo je pošteno zabavalo.
Trenutek, ko sta strmela en v drugega je bil neprecenljiv.

In ko smo že ravno pri malčkih. Preko vsesplošno-rabljenega-socialnega-omrežja sem naletela na čestitke ob rojstvu hčerke. In to mamici, ki je takšne starosti kot jaz. Ki je dejansko sošolka mojih sošolk iz osnovne šole. Ali nekaj takšnega.
Nikoli jo sicer poznala, samo na videz.
In to se mi v tem trenutku zdi blazno nenavadno. Boljše besede nimam.
Mogoče sem rahlo šokirana, ampak niti ne vem zakaj.


Tri pesmi so se mi danes prepevale. Ker v prenesenem pomenu pomeni, da sem si jih dejansko pomrmravala in potihem prepevala.
Zjutraj. Nothin' On You.
Dopoldne. American Pie.
Popoldne. Teenage Dream.

Ali sploh kdo verjame, da je že avgust.
Kam gre čas.

Katy Perry - Teenage Dream

Barva ustnic

V ogledalu sem opazila in za tem opazovala barvo ustnic. Mojih.
Zdela se mi je tako nenavadna, pa vendar povsem naravna. Čudovito nežno rožnata.

Skoraj takšna rožnata, kot so bile danes - meni najbolj smešne in zabavne - hlače moje matere.

Muhe so postale nadležne.

Poletno vreme se vrača.

In moje objave so čedalje krajše. Kar je posledica enoličnih dni in nič dogajanja. Vse poteka na isti način. Obdana sem s par ljudmi. In dan je enak dnevu, kar je precej enako.

Danes je zadnji julijski dan.

Tisti, ki smo seznanjeni s knjigami o mladem čarovniku, nam je nekaj popolnoma jasno.
Danes praznuje Harry Potter. Čarovnik, čigar ime je znano vsakemu otroku. Kot se začenja epska zgodba črpana iz raznih starodavnih mitov in epov.
Poleg tega pa gre pravzaprav tudi za njen rojstni dan, saj praznuje tudi sama avtorica Jo Rowling.

Skratka na 31. julija se je danes zgodila še ena stvar. Tista "skrivnostna" stran imenovana Pottermore je postavila prvi namig in spustila nekaj tisoč srečnežev notri. Med njimi se je uspelo registrirati tudi meni. Ampak sem ugotovila, da sem ostala na istem kot sem bila. Ne ve se še nič in niti ni zagotovljeno, da dobiš mesto pri testiranju beta različice.
Kaj je in kaj bo še ne vem. Vem samo to, da nam predstavlja upanje, da ni konec. Čeprav je to le lažna tolažba.

To je samo zato, ker vsi upamo, da teče naprej. V sebi hočemo vedeti, kaj se je zgodilo in kaj se dogaja z junaki. Vsako podrobnost.
Čeprav je Rowlingova super zaključila in povzela celotno zgodbo. In mislim, da je prav, da je odnehala. Ker odnehati na vrhu je najboljša stvar, ki se ti lahko zgodi. Sploh v primeru, da se tega zaveš in veš kdaj odnehati.
Potrebno bo počakati še kakšno sovo z e-mailom.


Glas iz Amerike. Kako dolgo nazaj se zdi, da so bili tukaj.
Iz dneva v dan postaja bolj in bolj neresnično. Kot iluzija, ki se bo razblinila.

Včasih je sladoledna lučka in malo Photoshopa čisto dovolj za kaj zanimivega.
Brrrrr. Pa še kadilo se je iz nje. Ha.

Oliver Boyd and the Remembralls - End of an Era

Kokos moka

Danes je življenje v naši kuhinji izgledalo kakor 'topšop' reklama. Čisto tako. Razno, da je vse potekalo bolj počasi in ne tako zelo preprosto. Je pa imelo enak končni učinek.
Parni čistilnik. Ki odstrani vsak košček umazanije.
Da je bela kuhinja, še bolj bela.

V hladilniku stoji komaj še ducat kokosovih kroglic. Ki so se pacale. Ki so jih ustvarile moje roke.

Switched at Birth. Verjetno najbolj navdihujoča serija, kar sem jih gledala.
Na kratko. Ob rojstvu se zgodi zamenjava deklet in odideta v popolnoma drugačni družini. Bogata. Mati samohranilka. In ena izmed deklet je gluha.
Navdihujoča je predvsem, ker ima znakovni jezik. In meni je lepa, zanimivo emocionalna stvar. Neobičajna. Ker ljudje uporabljajo vse razen glasu za izražanje. Predvsem roke in mimiko. Neverjetno osupljivo. Jaz sem presunjena.

Uncle Kracker - Smile

Zurka

Danes je vladala živčna vojna. Ozračje je bilo tako naostreno, da smo s škarjami rezali zrak.
Ko ima hudič mlade, jih ima veliko. In to je popolnoma res. Šlo je vse narobe. No, tako se zdi, da življenje poteka v teh zadnjih dveh dneh.

Za zajtrk smo s pomočjo vlamljali v lasten avtomobil. Ker je tako super fino zavarovan, da ga nikakor ne moreš odklenit. Niti znotraj ne. Skratka, sreča je bila ta, da so bili ključi zgolj položeni na zadnji sedež in vrata dovolj priprta, da smo ga zvlekli ven in odklenili. Kdo bi vedel kakšna štala bi nastala v primeru, da bi se to izkazalo za nemogoče. Ta elektronika nas bo pokopala. In večje varovanje, je slabša rešitev.

Ko ima hudič mlade, jih ima veliko. Vse je šlo narobe. Vse in vsaka stvar posebej.
Mogoče je še dodatni zagon temu dala nejevolja in odpor. Skratka pravi pravcati polom.
Prvo. Črna ni bila črna. Drugo. Rdeče je zmanjkalo. Tretje. Glava tiskalnika se je zataknila in s seboj povlekla papir. Vse je bilo potrebno narezati in posamezno spravit skupaj.
In na koncu, ko smo si oddahnili in poslali izdelke v svet, so ti kot bumerang prišli nazaj - s premajhno luknjo za glavo.
Ko gre nekaj narobe, gre vse narobe.

Drugo leto bomo preživeli. Tom velja do 2013.
Dobila sem račun za vpisnino. Vsak dan bolj resnično je.
Zgodba o glavni junakinji iz Seksa v mestu je prebrana. Odložena z odsotnim nasmehom. Drugačna kot bi pričakovala. Carrie je drugačna.

Torej kar se tiče ljudi - ne pišite o tistih, ki jih poznate, temveč o tem, kar veste o človeški naravi.
(Candace Bushnell: Dnevniki Carrie Bradshaw; str. 263)

Besedo 'žurka' sem danes izrekla vsaj 50-krat. Kot sarkazem. Navdušenje. Ravnodušno. Naveličano. Veselo. V vseh možnih oblikah. In slišala sem, da so moji šumniki ujeti nekje vmes. Tja med sičnike in šumnike.

Katie Costello - Anywhere Place

Izgubljena rezerva

Zakaj?
Zakaj se počutim krivo. Z vsakim dejanjem, ki ga ne zakrivim. Z vsako izrečeno besedo, ki so slišim. S pogledom, ki ne misli tako.
Zakaj vedno v meni nastane neznosen občutek krivde, ki ga vlačim naokoli. Pa čeprav nima zares zveze z menoj.
Počutim se krivo, ker ne najdem rezervnega ključa, ko je prvoten zaklenjen v avtu. Pa nisem jaz imela prstov vmes. Vse izgleda kot odgovor na to, da so se danes obregnili v moj zaklep volana lansko leto na morju.

Občutki v dnevu tako varirajo.
Ker danes sem bila en mali dobrovoljček. Naredila in postorila prav vse. Postavila, izbrala barve ter natisnila ziljon slovenskih grbov. En projekt speljala. In drugega še za nameček naredila. Tistega iz mojih ikonc, ki so trenutno na desni strani.

Znašla sem se v veliki stekleni knjižnici. Na vrhu ogromnih stopnic. Pred mnogo knjižnimi policami. Z listkom sem iskala vse kar sem si zadala in iz tega seznama prinesla komaj dve, tri knjige. Vseh preostalih deset je izposojenih. Ob toliko knjigah so ravno tiste izposojene.
Ja, nekje vmes sem nekajkrat preklela knjižnico.
In vso skladiščno zalogo.

Videla sem fotografije iz zadnjega dne, ko smo se družili. Ko smo ostali, oni pa so odšli domov.
Malce pogrešam vse skupaj. Ker je bil fin občutek se zateči nekam. In ne morem verjeti, da je že toliko časa naokoli.
Ampak vedno tako nanese. Še z daljne Irske se vrača naslednji teden. Oh, od tega je tudi že precej.

Nekaj gradiva imam. Bomo videli kako se bo obneslo.

Tangels - Najin

Pobalinsko

Ura ne zvoni. Noben šum ne zmoti. Šele boleče okončine povedo, da je bilo za odtenek preveč spanja.
Ko po nekaj minutah strmenja v strop začnem oprezati za telefonom. Takrat postane jasno, da sem malo zaspala v dan.
Moji občutki so bili sicer malce bolj pretirani kot je bilo dejansko stanje. Ura malo čez pol deseto. Zdelo pa se mi je, da je vsaj že poldne odbilo.

Sicer je tudi telefon premagal spanec. In šele po spodobnem oživljanju - kar pomeni razstavljanje na prafaktorje. šele takrat se pojavi pozdravna slika in nakaže, da je tudi ta tehnološka reč prišla k življenju.

Po malem se mi meša. Čutim da nisem pri sebi.
Sem v zelo do mene neprijaznem stanju. Samo čakam, da se sesedem.
Ko bi vsaj razumela zakaj.

Zadnjič sem nekaj zanimivega prebrala.

Pri melanholikih se ves čas zavedajte, da so zelo občutljivi in se hitro užalijo. Ta občutljivost je pozitivna lastnost melanholikov, zaradi katere imajo dragoceno, globoko in čustveno naravo, če pa je pretirana, jih lahko ti občutki hitro prizadenejo. Če opazite, da ste ga užalili, se mu iskreno opravičite in razložite, da pogosto kaj prehitro rečete, ne da bi prej pomislili. Dokler ne razumete popolnih melanholikov, se ne zavedate, da na življenje gledajo pesimistično. Ker so negotovi v ljubezni do drugih, dvomijo tudi v pohvale, ki jih prejmejo. Sprejmite, da imajo popolni melanholiki včasih radi mir. Uživajo gledati v zrak, vdihovati svežo sapico in meditirati v mesečini. Če lahko razumete to načelo, vas bodo melanholiki občudovali.

Ne bom priznala. Ne bom zanikala. Samo tiho bom. To obvladam še najbolje.

Še enkrat sem naletela na film/dokumentarec, ki govori o letu življenja J.K. Rowling. O letu, ko je bila izdana še zadnja knjiga. Pred štirimi leti na datum prejšnjega četrtka.
Še vedno se spominjam noči, ko sem jo pozno, skoraj do jutranjih ur prebirala. Besedo za besedo. In dajala zgodbi vedno bolj jasen pomen.
Kje je že ta čas.
Lahko bi do konca spraskala lak iz nohtov. Bom vsekakor imela v mislih.

Gloria Estefan - Oye Mi Canto