Dejansko

mood: pleše se mi

Zdaj bi verjetno "morala" biti v Ljubljani. V parku Tivoli na žuru z razlogom. Na Umeku. Ampak ždim za računalnikom in pišem to objavo.
Pač po spletu ne vem kakšnih dogodkov in lenobe se mi resnično ni dalo iti v Ljubljano.

Dejansko bo pojutrišnem 1. september in bo treba biti že ob 7.30 v šoli.
In blog sem pridno pisala cele počitnice, upam pa da bom imela tudi čas to početi med šolskim letom.
Ubistvu se mi zdi kot, da je bil včeri zadnji dan šole in smo šli vsak na svoj konce in je bil vmes samo en malo daljši vikend. Kot da nič ni bilo.
Po drugi strani se mi pa zdi, da se je v teh dveh mescih in še malo, zgodilo toliko novih stvari in zapletov, da bo iti ponovno nazaj v šolo in to vsak dan nekako čudno. Ker imam občutek, da so se stvari čez počitnice spremenile. Da bo drugače. In pot nobenim pogojem ne bo tako kot pa da bi bil samo vikend vmes.

In nekaj je. Ostaja želja. Edina (skoraj edina) neuresničena želja čez počitnice. Morje.
Vse kar sem si nekako resnično želela je bilo iti na morje, pa tudi če samo za en popoldne/večer.
Ampak se ni zgodilo.
Pa toliko videnih utrinkov.

Pleše se mi. Pri kosilu sem slišala pesem Dancing in the moonlight. Tako, da se mi od takrat pleše in poje ta pesem. Plesat bi šla (ne na Umeka). Tako nekam z nekom. In bi se pozibavala v nežnih ritmih.
Ampak kaj, ko so samo neizpolnjene želje, sanje. Pa kdaj drugič.
Bo enkrat bolje. In vse se zgodi z namenom...

Toploader - Dancing In The Moonlight