Zadnje čase sem kot tale naš internet - malo sem "on/off". Sem. Pa me ni.
Saj je dan, ko ni za pisat in sem se nehala mučiti. In pride dan, ko se mi malo piše, pa potem ugotovim, da se mi v resnici ne da, oziroma mi nič ne pade na pamet, ko pridem do računalnika. Tako nekako.
Pa se že kot pijanc plota držim za idejo, da bi vse skupaj opustila, ampak potem se zavem, da v resnici ne morem. Ne glede na dolžino premora med vsem.
Ja, tako to gre.
Torej, če sem se v ponedeljek poskušala potuhnit, ker ta dan res ni bil moj, sem zadnje dva dni bolje. Oziroma vsaj poskušam biti.
Začetki tedna mi občasno ne gredo. Ker so to tisti denvi, ko se ti zdi da moraš na silo nekaj početi. In potem imaš slabo vest, ko ne. In potem se najprej potuhneš pred svetom, potem se skušaš še pred sabo in končni rezultat je pač tak, da ti nič ne uspe.
Razen dejstva, da se iz čistega presenečenja zbudiš ob osmih, samo zato da držiš pesti in preostanek pozitivne energije pošlješ v vesolje.
Pa toliko finih načrtov sem imela, kaj vse bi bilo potrebno narediti. Rojstni dnevi in to. Ampak me je dan povozil pod seboj. In vse je propadlo. Vključno z menoj.
V torek, torej včeraj, zjutraj me je prijelo in sem šla tečt. Ja, dejansko se je zgodilo. Oblekla sem se, vzela psa in sva šla tečt. Najin krog. Z enim klancem navzdol in enim dolgo trajajočim navzgor. Še vedno mi ne uspe čisto do vrha teči. Enkrat bo že. Naš Ron pa me je nasmejal, ko je poleg mene hitro hodil in ves čas pogledoval, če še zmorem. Prisrčno malo bitje.
Ostal del torka pa je zbrzel mimo. Z metanjem računalnikov iz domače skupine. Navideznimi sistemi. Preverjanjem omrežnih kablov. S kupom izrečenih ne-preveč-prijaznih-besed o nedelujočih računalnikih. Pojavili so se tipični problemi oblikovalca - ko se programi in različice le-teh pač ne ujemajo med seboj. Verjetno več časa preživiš z usklajevanjem kot z dejanskim delom. Illustrator pa je vedno povzročitelj. Ali sploh ta Adobe sorta. Sami problemi. Takoj za njimi pa stojijo Windowsi s svojimi težavami. Skratka problem na problem in nikamor ne pridemo. Samo živci gredo.
Saj se potem vržem v sproščeno risanje in barvanje vzorcev. Ter pretresanje zlatega tuša.
Če sem se v ponedeljek potuhnila, če sem včeraj tekla, potem sem danes našla armafleks na podstrešju in naredila nekaj asan joge.
Ja, ne vem kaj mi je. Mogoče zgolj kakšen preblisk.
Poleg tega se mi je pa danes plesalo v sanjah. Oh...
Saj je dan, ko ni za pisat in sem se nehala mučiti. In pride dan, ko se mi malo piše, pa potem ugotovim, da se mi v resnici ne da, oziroma mi nič ne pade na pamet, ko pridem do računalnika. Tako nekako.
Pa se že kot pijanc plota držim za idejo, da bi vse skupaj opustila, ampak potem se zavem, da v resnici ne morem. Ne glede na dolžino premora med vsem.
Ja, tako to gre.
Torej, če sem se v ponedeljek poskušala potuhnit, ker ta dan res ni bil moj, sem zadnje dva dni bolje. Oziroma vsaj poskušam biti.
Začetki tedna mi občasno ne gredo. Ker so to tisti denvi, ko se ti zdi da moraš na silo nekaj početi. In potem imaš slabo vest, ko ne. In potem se najprej potuhneš pred svetom, potem se skušaš še pred sabo in končni rezultat je pač tak, da ti nič ne uspe.
Razen dejstva, da se iz čistega presenečenja zbudiš ob osmih, samo zato da držiš pesti in preostanek pozitivne energije pošlješ v vesolje.
Pa toliko finih načrtov sem imela, kaj vse bi bilo potrebno narediti. Rojstni dnevi in to. Ampak me je dan povozil pod seboj. In vse je propadlo. Vključno z menoj.
V torek, torej včeraj, zjutraj me je prijelo in sem šla tečt. Ja, dejansko se je zgodilo. Oblekla sem se, vzela psa in sva šla tečt. Najin krog. Z enim klancem navzdol in enim dolgo trajajočim navzgor. Še vedno mi ne uspe čisto do vrha teči. Enkrat bo že. Naš Ron pa me je nasmejal, ko je poleg mene hitro hodil in ves čas pogledoval, če še zmorem. Prisrčno malo bitje.
Ostal del torka pa je zbrzel mimo. Z metanjem računalnikov iz domače skupine. Navideznimi sistemi. Preverjanjem omrežnih kablov. S kupom izrečenih ne-preveč-prijaznih-besed o nedelujočih računalnikih. Pojavili so se tipični problemi oblikovalca - ko se programi in različice le-teh pač ne ujemajo med seboj. Verjetno več časa preživiš z usklajevanjem kot z dejanskim delom. Illustrator pa je vedno povzročitelj. Ali sploh ta Adobe sorta. Sami problemi. Takoj za njimi pa stojijo Windowsi s svojimi težavami. Skratka problem na problem in nikamor ne pridemo. Samo živci gredo.
Saj se potem vržem v sproščeno risanje in barvanje vzorcev. Ter pretresanje zlatega tuša.
Če sem se v ponedeljek potuhnila, če sem včeraj tekla, potem sem danes našla armafleks na podstrešju in naredila nekaj asan joge.
Ja, ne vem kaj mi je. Mogoče zgolj kakšen preblisk.
Poleg tega se mi je pa danes plesalo v sanjah. Oh...
Ni komentarjev:
Objavite komentar