Bombandiranje hruške

Rio. Kako prikupna risanka. Danes čisto družinska.
Papiga je car. In druga papiga je tudi carica.
Ohranitev skoraj izumrle vrste.
Barvito. Pisano. Karnevalsko. Brazilsko. Sambasto. Plesoče. Pustolovsko. Romantično. Akcijsko. Zabavno.
Kul muska. Glasba. Kakorkoli.
Papiga pred izumrtjem, ki misli da je noj. Ker ne zna leteti.
Sporočilo. Razpri krila in poleti. Delaj s srcem. Ne razmišljaj toliko.

Ta izsek, ko zapoje "Wasn´t really thinking, wasn´t looking , wasn´t searching for an answer".
Mi je tako znan. Pa ne vem kam bi ga uvrstila. Začetek neke slovenske pesmi se začne tako.


Zadnji bel cvet.
Bombandiranje hrušk.
Slišala sem kako se lomi veja. Pod težo letošnjih sadežeov. Le nemočno sem lahko opazovala. In ravno, ko me ni bilo v bližini, se je dokončno zlomila. Druga veja.

Padla je kocka in vzela sem stvar za obiranje sadja. Stresla pretežke veje. Bilo je zabavno. Hruške so padale z neba.

Nadenem si vrtnarske rokavice. In dobim občutek, kot bi sedaj lahko zmogla prav vse.
Kot na tem svetu ne bi bilo ovire, kateri ne bi bila kos.
Počutila sem se kot superjunakinja. Pojma nimam zakaj, ampak bil je nadvse dober občutek.
Samo rožnate rokavice s cvetličnim potiskom sem imela na rokah.
Pa saj tudi sem naredila vse.

Kljub glasnemu kriku, ki se je zarezal v ušesa živih bitij okoli in je odmeval ulici, sem se znebila enega lazarja.
Krik, ker sem ga dejansko nevede prijela v roko. In ko se mi je uspelo avedati, da nosim rokavice se je moj um popolnoma umiril. Bila sem varna.

Še zadnji požirek vode. Ko se mrači. V daljavi dve osi poplesujeta. Ena okrog drue.

Tudi priložnostni vrtnar sem. Ne samo gobar.
Vrtnarka postanem šele z najbolj kulj rokavicami in slamnikom na glavi.
Pa pobiralka krompirja. Kmet. Obiralka sadja.
Ena za vse.


Mini lopatka. Mini grabljice. Mini motika.
Vse ostalo veliko. Vile. Metla. Grablje za listje. Lopata.
Za veliko punčko, ki je mala.

Mesečina. Trije utrinki.
V noč ujete želje.

Will.i.am & Jamie Foxx - Hot Wings (I Wanna Party)

Čajanka v Tivoliju

Mala prigoda. S predpasnikom.
Včeraj sem bila tako grozno zaspana. Po šestih ali mogoče več rundah peke piškotov. Po izdelavi čokoladnih kapljic. Po vsem. Človeka utrudi.
Skratka to sem počela v predpasniku in krilu. In sem se za pet minut ulegla v posteljo. Da si malo odpočijem. Da grem takoj za tem pod tuš in spat.
Mislite, da mi je uspelo?
Naslednja stvar, ki sem se jo zavedala je bila ta, da sem se zjutraj zbudila.
V predpasniku.
Celo noč sem prespala v predpasniku. Tako zagreta cookie mokerka sem.
Vam povem, kako me je to spravilo v smeh zjutraj. Ko sem si vsa zaspana mencala oči in stala v sobi s pomečkanim predpasnikom na sebi.
Le komu se zgodi kaj takšnega?


Avdioknjiga. Najboljša stvar za pot do Ljubljane. Ko sem sama v avtomobilu.
Ko mi nekdo bere zgodbo. Sicer to ni bilo edinkrat v tem dnevu.
P.S. I Love You. Kar v izvornem jeziku. V slovenščini takšne stvari sploh ne obstajajo.

Deseta slika. Na sprehajalno pot, 3/4 na levo.
Tivoli na lep sončen dan prekrit z puhastimi oblaki.
Čajanka. Čaj. Zeliščni čaj v zeleni Ikeini termovki. Včeraj oziroma zgodaj danes zjutraj spečeni piškoti. Deka z Egipta, ki jo vlačim povsod. In slamnik za vzdušje.


Ležerno je super. Spreminjanje oblakov zabava domišljijo.
In pogori so prepleteni s smehom, ki se razprostira čez travnike Tivolija. Sem ujeta v trenutek, ki ni podoben ljubljanskemu vrvežu , pač pa se zdi oddaljen od vsega. Oddaljen od človeku poznanega sveta. Bližje morju. Bližje dopustniškemu razpoloženju.
Srkanje čaja. Študentska hrana. Lešnikovo-čokoladne palčke.

Fotoaparat je fina stvar za zabavno. Ko počneš traparije ujete na spominsko kartico.
Ko se zdi ves svet tvoj in te nič ne ustavi. No, razen prazna baterija.


Kosilo je pomemben del dneva, ki ga ni moč izpustiti. In tukaj se najini poti razideta. Hrani naproti.
Ni ga čez domače filane paprike. Ne niso polnjene so filane.

Okopavanje krompirja.
Sploh ni zabavno v primeru, da ti štirje stojijo in gledajo pod vile, motiko.
Grozna sem, ker nisem vsega takoj pobrala, saj smo imeli kar nekaj škode. Gnilega.
In oni že vedo kaj vse so povedali in pokomentirali. Da sem si sama kriva. Da se tako ne koplje. Naj uporabim vile. Če mi prinesejo vilice. Da se vile ne uporablja tako. Da se krompirja ne sadi tako.


Zadnjič ga je bil zaboj. Danes dobra tretjina. Kaj pa sedaj? Kaj pa porečete na to.
Pa še peteršilj sem mimogrede oskubila.
Število petih lešnikov se je povečalo nekje na 20. Letos je dobra sezona, ni kaj. Kot je dobra sezona za našo hruško, kateri se pod težo sadežev lomijo veje.


Rastejo nam sumljivi sadeži. Mešanica med jabolkom in breskvo. Pikasti so.
Mogoče smo odkrili sadež življenja ali kaj takšnega. Verjetno je strupeno.

List v zvezku je polnejši za dve igri remija.
Jem še zadnji piškot. Hitro so izginili.

One Republic - Good Life

Posušena lisička

Če rečem, da je nocoj magično čarobno izgledajoča noč, potem se bom ponavljala.

Ampak resnico lahko poveš večkrat. Sploh če je zaresna.

Luna je danes neobičajno visoko. Ter običajno svetla za njeno meno. Zunaj se zdi svetlo, kot bi se ravnokar začel spuščati mrak.

In verjetno bodo njo ubogo revo krivili še nadaljnji teden za vse, kar ne bo šlo kot po maslu oziroma za prav vse, kar bo šlo še kako narobe.

Noč je zvezdnata. In ne samo posuta z zvezdami, ki jih vidimo nočno.

Dnevno se tukaj zdi malce nesmiseln izraz, ker jih gledamo ponoči.

Danes so se vmes pokazale še utrnjene zvezde. Zvezde repatice. In to bolj pogosto kot običajno.

No, vsaj tako vsi pravijo.

En utrinek. Na 20% vidnosti neba. Ostalih 80% je skritih za hišami, gorami, drevesi. Posledično oblaki. Mojim razponom zornega kota. Skratka z vsem mogočim.

Tako, da mi je uspelo videti en čudovit utrinek, ki je izginil ravno tako hitro kot se je prikazal.

Vaav. Sem si rekla.

Da bi pomislila na izpolnitev želje, je bila zadnja stvar. Nekako jim ne kaže najboljše. Tem utrinkastim željam.

Oblak, ki je skriv luno in se je razprostiral nad mojo glavo je bil kot vata. Nežen. Dolg. Kot bi poskušal pričarati navidezno perspektivo neba. Trgal se je na koncih in izgledalo je kot da je veliko majhnih puhastih oblačkov povezanih v eno še bolj puhasto celoto.

Neverjetno lepo.

In luna ga je osvetlila ravno tako, da je bil najbolj opazna stvar na nebu. Da si ga videl v celoti in kljub temni, črni noči.

Netopir. Bil je oddaljen samo meter od mene, ko me je obkrožil. Ko sem se na mestu zavrtela.

In črna premikajoča se senca je izginila v noč.

Piškote imam spečene.

Spanec pa čaka, da me vsak čas premaga in potegne v njegov svet. Svet sanj.

Celtic Woman - Caledonia

Oranžna pozornost

Flok se trga.

To je verjetno ugotovitev dneva.

Ne, da bi bilo kaj pretirano novega, ampak samo v stanje zavednosti je ta informacija prešla.

Po vseh krivuljastih črkah. Po vseh majhnih končkih. Po vseh nepravilno izrezanih številkah. Tukaj me je zadelo dejstvo, da bo to še trajalo in trajalo.

Danes je dan za ješpran. Povem vam. Ljudje bodo obeležili 12. avgust kot svetovni ali vsaj slovenski dan ješprena.


Mala lisička sredi gozda.

Oranžna na igličasti podlagi. In sem jo ponosno prinesla pokazat domov.

Mogoče sem tudi priložnostni gobar.

Zvok mimobrezečih avtomobilov.

Pot ob avtocesti. Makedamska pot v družbi. K tlom tišečega smrčka.

Psiček, ki se pozibava v svoji hoji. Ki se v upanju, da sem za njim obrne nazaj.

In repek, ki se živahno podi sem ter tja. Na tem mestu začnemo neverjetno veselje definirati z drugačnimi črkami in pes postane za trenutek dobrovoljček. Ne vino.

Pero, ki pade na tla. Kar na sredi gozda.

In ni ptičje. Ampak nalivno.

Gozd je prostor, kjer se ti misli lažje uredijo. Prostor, kjer se vtrne kakšna ideja. Kot utrinek z neba.

Borovci nad menoj spominjajo na čas poletja. Saj ne da to tudi je.

Tistega, ko ležiš na plaži. Tistega, ki ga povezujemo z morjem. Vročino. Prijetno hladno senco.

Popolnoma prazni lističi borovnic.

Tu prinašam s seboj nalivnik in beležnico.

Za malo terapijo. In zapisnik idej.

Za eno in drugo. Oboje skupaj. In nič od tega.

Trenutek pod žarometi.

V hipu tudi ta izgine. Ko sonce tone v senci dreves.

Pretapljam čokolado. V čokoladne kapljice.
Izdelujem pravcate ameriške "chocolate chip cookie-je", ki so v žurnalovem receptu opisani kot 'čokoladne skalice'.
Naredila sem še domače čokoladne kapljice. Prava zabava, ko ugotoviš sistem. Do takrat pa je eno samo eksperimentiranje.
Nekaj mora biti prvo in podležti nesrečnemu izidu. Druga runda izgleda veliko bolj obetavna.
Še malo spečem, potem grem pa šteti utrinke.

Sertab Erener - Everyway That I Can

Škotek pi

iPad. Zjutraj. Sedem. Jaz. Ne.
Za povrh vsega sem se z dvema odejama. Petimi vzglavniki. In samo sabo. Namestila na posteljo. Spodaj.
Res ne vem zakaj, ampak včeraj zvečer je to zvenelo kot genialna ideja.
Danes zjutraj. Ne tako zelo.

Porabila sem pol dneva, da sem sestavila skupaj še en projekt.
Tokrat kolesarske drese, pri katerih sem nekako hotela, da so v vijolični barvi.
Kaj bo jutri iz tega pa 'sam boh ve'.
Človek ve kaj vse mu preži in na kaj vse mora biti pozoren šele, ko se to pokaže pred njim. Ko se sam osebno sooči s takšnimi stvarmi. Do tedaj pa se mu niti sanja ne za kaj gre v resnici. Mogoče sluti. A, ne ve.

Bila sem v stanju nekje vmes. Nisem se mogla držati nobene 'smeri' in ni mi šlo izrazit ničesar dokončno.
Ko bi le jaz vedela, kaj me je pičilo.

Naj se še toliko trudim, da bi preslišala vedno me najde ta politika. Odstopi. Švicarski franki. Protesti in vse.
Se še komu popolnoma čudno zdi, da se v vsak "spopad" začetek možnosti "vojne" vmeša Amerika. Kaj oni delajo tam in zakaj so pravzaprav prišli.
In potem so možje, ki se gredo borit na bližnji vzhod pravi heroji in junaki. Vsi se jim skoraj klanjajo tam na domačih tleh. Ampak meni se zdijo le gruča bebcev s spranimi možgani, katerim je bilo v njihovo pamet zacementirano, da to delajo in se borijo za domovino. Kaj? Kaj delajo za domovino? So morda ogroženi?

Ličinke. Pokrov. Rjava kanta za biološke odpadke.
Prizor, ki je bil vse prej kot prijeten.
Kot je pešala moč sesalca. Naš pa je izgubljen in med pogrešanimi že dva dni. Zavedanja le tega.

Če bom v naslednjem momentu še kakšno rekla čez cerkev, se bom resno vprašala. Kako za vraga sem se potem celo leto družila s krščanskimi Američani.
Ampak to je druga zgodba. Osebna.
To je pa dogajanje, ki ti da določen pogled na svet in je mogoče neodvisno od vsakdanjega življenja.

Najboljša je bila izjava novinarja New York Timesa Setha Sherwooda, 'Slovenija je dežela polna presenečenj, največje pa je to, da sploh obstaja'.
V takšnem sistemu kot je sedaj pa se človek vpraša, kako?

Palačinke. Naročene za kosilo. S tremi vrstami domače marmelade.
Breskev. Sliva. Jagoda.

Bilbi. In njen 'Kaj pa ti' je trenutno tako fin. Fina pesem.
Slišala sem kanček nečesa drugega. Nečesa znanega. Pa nimam pojma kaj. Prevladal je občutek ob tej pesmi. Pozabila sem tistega. Pozabila sem drugo melodijo.
Ko teden mine hitro. Ko te zjutraj pričaka včerajšnji email od Pottermora.
In ko te zvečer pričakata dve pošti z oznako "komentar". To si želim še odpisati.

Mad Men. Oglaševalce sem pričela gledati. Počasi se bom prebila. In občutila navdušenje ljudi.

Če po pravici povem, še vedno ne verjamem, da ljudje berejo.
Še bolj pa ne verjamem, da ljudje povejo, da berejo.
In potem se mi zazdi, da vem kaj J.K. Rowling misli, ko reče da je presenečena nad takšnim odzivom.
No, pri meni ni silovit. Jaz nisem še nič takšnega. Ampak ob takšnih komentarjih se mi zdi, da se mi poraja podoben občutek. Zgolj podoben.

Katie Costello - Stranger

Mali vragci

Danes natanko vem, zakaj je zvonila budilka. No, kdaj. Ker teoretično, naj bi vsak dan zvonila, da bi se spravila iz postelje in šla delat.
Ampak vem, da na radiu Center delijo iPade. In me je mikalo poskusit. Samo v resnici so vse linije zasedene in nekako ne ostane veliko možnosti za sodelovanje. Tako, da sem v odgovor dobila le zvok, ki naznanja zaseden signal.
Več sreče prihodnjič, bi rekli.

Jutro je bilo še mlado in ga je spanec malček ukradel. Tako, komaj za vzorec.
Kot so bili potem vzorci pri nadaljnjih projektih preprosto povedano - čudni.
In če gre že vse po spisku, se pojavi težava pri natisnjenih barvah. Dobiš unikaten vzorec, ampak daleč od pričakovanega rezultata.

Mali vragci. En črn pes.
Prestavljanje. Sestavljanje.

Najboljša cookie mokerka, je danes v sodelovanju s predpasnikom kuhala kosilo.
Najboljše kosilo, vsebujoč pražen krompir. Izpod mojih rok.
Sedaj pa v glavi in posledično na listu sestavljam seznam kosil, ki jih ponavadi kuhamo. Da jih zapišem v mojo najbolj prikupno beležko. Drugače bodo sladice vse, kar bom imela.

Dve manj.
Seveda so kokosove/rumove kroglice zakon.
Dokler nista dve premalo do celote. In zapisnik. En zavoj dvesto pedeset gramskih maslenih piškotov zadostuje za en moj pladenj rumovih kroglic.
Toliko v vednost. Da ne pozabim. Sama.

Kamen na hrbtu.
Nogomet na televiziji.
Kdo bi razumel analizo po tekmi. Kdo?

Izpit. Avto.

Dve. Leti.

Opomnjena sem bila.

Danes dve leti nazaj sem se tresla pred izpitno komisijo in iz avtomobila odšla z potrjeno in opravljeno glavno vožnjo.

Danes mineva dve leti odkar lahko rečem, da imam izpit. Vozniško dovoljenje.

Kaj takšnega.

Cults - Go Outside

Prinčast moleskine

Danes moj besedni zaklad obsega zgolj nekaj besed.
Ustavi se nekje pri becki. Žurki. In upokojencih.
Oh, ja. Kdo bi si mislil.


Zadnje dni te besede čisto preveč uporabljam.
Saj vem.
Če sem bila včeraj produktivna, sem danes pravo nasprotje temu.
Danes sem bolj zapolnjevala čas in prostor okoli sebe. Natanko tako, da sem bila povsod in naredila nič. Da ste me videli, pa me ni bilo.
Skratka - žurka.
In moj pomen besede žurka je preprosto zbledel. Tu je le ostal prizvok, ki počasi bledi.
Smiselno? Ne.


Lastim si eno krilo. Več. H&M. Kakopak.
In še eno Moleskine beležkico. Torkat v izvedbi Malega princa.
Ja, to obstaja. Dejanska beležkica na kateri je narisan Le Petit Prince.
In njegov slavni citat, kar v izvirnem jeziku.
"L'essentiel est invislbe pour les yeux." Ker ta je sedaj velikost tudi za najmanjšo torbico. Vse dokler ne zmanjka strani. Ali huje. Navdiha.


Zaloge v knjižnici nisem že dolgo pregledala.
Luže. Luže. Lužice.

Če je ponoči lilo, so jutranje posledice prav takšne.
Ena fotografija je malo fotošopirana. Z malček odvečnega meglenja. Ampak res se nisem mogla upreti. Je bilo preprosto čudovito.


Kot je bil prizor zvečer čudovit.
Pri sosednji hiši so gorele luči, ki so skozi špranje v strešnikih oddajale svetlobo v svet. V temno noč.

Tyler Ward - U Smile

Indijski pes

Po vsem kar poslušamo vsak dan. Po tem kar gledamo. Po tem sodeč tonemo precej globoko.

Slovenija je dežela, ki bo pokopala samo sebe. Ki se bo razdvojile tako kot so se nekoč in se še bodo številne dežele tega sveta. Tu bo revščina in tu bo bogastvo. Nek vmes pa bo z leti zabrisana meja.

Poslušamo o revščini. In cenah "blagovnih znamk". Nekako ne razumem, zakaj je potrebno nekaj močno preplačati. Zakaj je samo ime toliko vredno?

Potem imamo študente, ki vlečejo študij zaradi pretirane brezposelnosti in vedno večjega števila starejših prebivalcev. Ki rabijo oskrbo, ampak nobenemu ni za res do tega. Ker so garali pa ni vidnega rezultata. Ker generacije za njimi tako propadajo, da jih nima kaj držati po konci.

Začarani smo v tak krog iz katerega ni konca. V katerem ni svetle točke.

In potem se ljudje sprašujejo, zakaj še nisi poprijel za delo?

Res mislite, da obstaja upanje v kaj takšnega? Ko vsak dan poslušaš o povečanem številu brezposelnih. O odpuščenih. O neplačevanju. O stečajih. In tajkunih.

Kje imeti potem pozitiven odnos do takšnih stvari.

Čeprav mi gre v tem trenutku zaenkrat še kar v redu. No, glede na to, da sem speljala cel projekt. Skoraj do konca. Potrebno je vse skupaj samo še zašiti. Čeprav je tukaj manjši problemčič.
Jutri pa me čaka veliko dela.

Ne maram stvar, ki me pahnejo v obsedeno stanje. Ne maram osveževati strani, da bi izvedela kaj novega. Ne maram sploh misliti o tem. Dela me sumljivo posesivno.

Ni dobro zame. In sedaj sem prišla do tega prekletega Pottermora, pri katerem hočem vedeti, če je kaj novega. Vsak nov trenutek. Vsako sekundo.

Počutim se grozno. Ko se tega zavedam.

Ampak večino časa se ne.
Zavestno se moram prisiliti, da izbrišem vse možne povezave.
Vse kar bo potrebno izvedeti, bom izvedala, ko bo napočil čas. No, to se moram sedaj prepričati. Za res.

Človek se brez interneta in računalnika počuti svobodnejše.
Ni neprestanega klikanja. Ni novic. Ni nepotrebnega osveževanja strani.
Je res več novic boljše? Je res povezanost ljudi po svetu boljša? So novosti čisto zares boljše?
Ne bi rekla. Vsak dan manj verjamem v takšne stvari.

Vem ja. Kljub še vsemu še vedno natipkam blog.
Klop se je znašel ravno na sredi čela našega psa. In izgledalo je, kot da ima tisto indijsko piko.

Če začnem na mestu poskakovat, ni vzroka za preplah. Ali morda?
Zdi se mi, da se energija po mojem telesu pretaka kot hodi lenivec v hrib.
Sem že povedala štorijo o lenivcu? Ne?

Opomba sami sebi. Ne smem se več zvirati na stolu. Dejansko je razpadel. Izgubila sem desno stran vijakov.
Zunaj pa izgleda kot soden dan. S tem nalivom.


Spomnila sem se na Tajči. In našla sem njene Dvije Zvjezdice. V bolj zreli in nežni verziji.
Ob kateri se zdi, da se zaveda, kaj poje. Da da več sebe v pesem. Da jo misli. Da jo poje z dušo.
Ali pa je samo drugače odpeto. Nekaj je.

Ob zvoku dežja bom zaspala. Vključno z nasmehom.

Tajči - Dvije Zvjezdice

Žepki

Kaj pa se zgodi ob dnevih, ko je edina stvar, ki jo naredim, da pogledam dva filma. In spečem nekaj.
Nedelja je bila čisto ne delovna. Ne-funkcionalna. Ne-zanimiva.
Za povrh vsega pa je še nekajkrat naneslo, da sem iskala, če je že kdo prejel 'welcome letter'. Saj vem, ne rabim komentarjev. Jih imam že v svoji glavi dosti. A takšne stvari lahko rečem na glas?

Ptičja kletka. Birdcage. Ne razumem. Zakaj tak konec, ki to sploh ni. Film brez zaključka.
Betty. Nurse Betty. Nenavaden film. Ko se ti zmeša nekje ob krutem umoru moža in gledanjem telenovel. In ni edina, ki ni čisto pri pravi.
Čokoladno pudingovi žepki. Orehovi štrukeljčki. In čokoladno-orehov kolač.

Tudi jaz bi znala tako bočno parkirati. Ni kaj.

Jula De Palma - Què serà serà

Upokojenci

Ne glede na to koliko se trudiš. Kako se pripravljaš. Kolikokrat pregledaš napoved in se ji prilagodiš.
Na koncu ti vreme še vedno kljubuje.


Dolžanova soteska že zjutraj. Ker je bil dan, da počneš kaj nenavadnega.
Kot to, da se pelješ tja nekam bogu za hrbtom po ozki cesti, da bi izvedel en preprost 'fotošuting'.
Če je to uspelo, ne znam precenit. Iz mene ni ravno videti največjega navdušenja nad rezultatom.
Je pa bilo zabavno dopoldne, ki ga je prekinil dež.
Čeprav sam dan ni bil nič kaj primeren. S svetlobo vred.

Mali predor. Slapišče. Parkirišče.
Saj ne, da je popoldne sijalo sonce.

Danes si vneto prepevam in pomrmravam 'Fly Me To The Moon'. Zaradi reklame filma Vesoljski kavboji. Ali nekaj takšnega.
To sem počela celotno partijo remija. In povem, da ni bilo vse skupaj prav kratko.


Bilo je nadvse zabavno. Upokojenci so gladko vodili. He.
Krofi. Najboljša stvar. Popravek. Najboljša domača stvar.

In če me je zmanjkalo za več kot pet minut, lahko rečem da je bila danes sobota.

Westlife - Fly Me To The Moon