Za povrh vsega sem se z dvema odejama. Petimi vzglavniki. In samo sabo. Namestila na posteljo. Spodaj.
Res ne vem zakaj, ampak včeraj zvečer je to zvenelo kot genialna ideja.
Danes zjutraj. Ne tako zelo.
Porabila sem pol dneva, da sem sestavila skupaj še en projekt.
Tokrat kolesarske drese, pri katerih sem nekako hotela, da so v vijolični barvi.
Kaj bo jutri iz tega pa 'sam boh ve'.
Človek ve kaj vse mu preži in na kaj vse mora biti pozoren šele, ko se to pokaže pred njim. Ko se sam osebno sooči s takšnimi stvarmi. Do tedaj pa se mu niti sanja ne za kaj gre v resnici. Mogoče sluti. A, ne ve.
Bila sem v stanju nekje vmes. Nisem se mogla držati nobene 'smeri' in ni mi šlo izrazit ničesar dokončno.
Ko bi le jaz vedela, kaj me je pičilo.
Naj se še toliko trudim, da bi preslišala vedno me najde ta politika. Odstopi. Švicarski franki. Protesti in vse.
Se še komu popolnoma čudno zdi, da se v vsak "spopad" začetek možnosti "vojne" vmeša Amerika. Kaj oni delajo tam in zakaj so pravzaprav prišli.
In potem so možje, ki se gredo borit na bližnji vzhod pravi heroji in junaki. Vsi se jim skoraj klanjajo tam na domačih tleh. Ampak meni se zdijo le gruča bebcev s spranimi možgani, katerim je bilo v njihovo pamet zacementirano, da to delajo in se borijo za domovino. Kaj? Kaj delajo za domovino? So morda ogroženi?
Ličinke. Pokrov. Rjava kanta za biološke odpadke.
Prizor, ki je bil vse prej kot prijeten.
Kot je pešala moč sesalca. Naš pa je izgubljen in med pogrešanimi že dva dni. Zavedanja le tega.
Če bom v naslednjem momentu še kakšno rekla čez cerkev, se bom resno vprašala. Kako za vraga sem se potem celo leto družila s krščanskimi Američani.
Ampak to je druga zgodba. Osebna.
To je pa dogajanje, ki ti da določen pogled na svet in je mogoče neodvisno od vsakdanjega življenja.
Najboljša je bila izjava novinarja New York Timesa Setha Sherwooda, 'Slovenija je dežela polna presenečenj, največje pa je to, da sploh obstaja'.
V takšnem sistemu kot je sedaj pa se človek vpraša, kako?
Palačinke. Naročene za kosilo. S tremi vrstami domače marmelade.
Breskev. Sliva. Jagoda.
Bilbi. In njen 'Kaj pa ti' je trenutno tako fin. Fina pesem.
Slišala sem kanček nečesa drugega. Nečesa znanega. Pa nimam pojma kaj. Prevladal je občutek ob tej pesmi. Pozabila sem tistega. Pozabila sem drugo melodijo.
Ko teden mine hitro. Ko te zjutraj pričaka včerajšnji email od Pottermora.
In ko te zvečer pričakata dve pošti z oznako "komentar". To si želim še odpisati.
Mad Men. Oglaševalce sem pričela gledati. Počasi se bom prebila. In občutila navdušenje ljudi.
Če po pravici povem, še vedno ne verjamem, da ljudje berejo.
Še bolj pa ne verjamem, da ljudje povejo, da berejo.
In potem se mi zazdi, da vem kaj J.K. Rowling misli, ko reče da je presenečena nad takšnim odzivom.
No, pri meni ni silovit. Jaz nisem še nič takšnega. Ampak ob takšnih komentarjih se mi zdi, da se mi poraja podoben občutek. Zgolj podoben.
Ni komentarjev:
Objavite komentar