To je verjetno ugotovitev dneva.
Ne, da bi bilo kaj pretirano novega, ampak samo v stanje zavednosti je ta informacija prešla.
Po vseh krivuljastih črkah. Po vseh majhnih končkih. Po vseh nepravilno izrezanih številkah. Tukaj me je zadelo dejstvo, da bo to še trajalo in trajalo.
Danes je dan za ješpran. Povem vam. Ljudje bodo obeležili 12. avgust kot svetovni ali vsaj slovenski dan ješprena.
Mala lisička sredi gozda.
Mala lisička sredi gozda.
Oranžna na igličasti podlagi. In sem jo ponosno prinesla pokazat domov.
Mogoče sem tudi priložnostni gobar.
Zvok mimobrezečih avtomobilov.
Pot ob avtocesti. Makedamska pot v družbi. K tlom tišečega smrčka.
Psiček, ki se pozibava v svoji hoji. Ki se v upanju, da sem za njim obrne nazaj.
In repek, ki se živahno podi sem ter tja. Na tem mestu začnemo neverjetno veselje definirati z drugačnimi črkami in pes postane za trenutek dobrovoljček. Ne vino.
Pero, ki pade na tla. Kar na sredi gozda.
In ni ptičje. Ampak nalivno.
Gozd je prostor, kjer se ti misli lažje uredijo. Prostor, kjer se vtrne kakšna ideja. Kot utrinek z neba.
Borovci nad menoj spominjajo na čas poletja. Saj ne da to tudi je.
Tistega, ko ležiš na plaži. Tistega, ki ga povezujemo z morjem. Vročino. Prijetno hladno senco.
Popolnoma prazni lističi borovnic.
Tu prinašam s seboj nalivnik in beležnico.
Za malo terapijo. In zapisnik idej.
Za eno in drugo. Oboje skupaj. In nič od tega.
Trenutek pod žarometi.
V hipu tudi ta izgine. Ko sonce tone v senci dreves.
Pretapljam čokolado. V čokoladne kapljice.
Izdelujem pravcate ameriške "chocolate chip cookie-je", ki so v žurnalovem receptu opisani kot 'čokoladne skalice'.
Naredila sem še domače čokoladne kapljice. Prava zabava, ko ugotoviš sistem. Do takrat pa je eno samo eksperimentiranje.
Nekaj mora biti prvo in podležti nesrečnemu izidu. Druga runda izgleda veliko bolj obetavna.
Še malo spečem, potem grem pa šteti utrinke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar