Razgrneš jih. Prerežeš. Nalepiš na desko in se postaviš ven.
Sesedeš se na pručko. Postaviš desko pred seboj. Na levo zložiš vse svinčnike in pripraviš beležko.
V roki vihtim svinčnik in se smejem. Smejem se svojim pogruntavščinam ob natančnem preučevanju risbe s fotografijo.
Korak za korakom nazaj. Stop. Da ne padam dol.
Prepozna sem. Dela se mrak. Sonce zahaja. Temperatura čisto nevidno pada. Čutim, kako se svet umirja.
Zavrtim se okoli svoje osi. Enkrat. Dvakrat. Trikrat.
Pospravim desko. Pospravim pručko. Znosim vse potrebščine notri.
Prinesem blazino in se nanjo uležem.
Pika Nogavička. Zjutraj ob zajtrku. Ujeta v svet čarobnega otroštva. Ona. Ne jaz.
Svet postavljen na glavo.
Ena zvezda. Dve. Tam je tretja. In peta. Tu se moje štetje neha.
Sateliti potujejo gor in dol. Opazujem en Iridium žarek poslan kot odboj. Žareč na nebu. Utripajoče luči letal. Vse se je premikalo. Vse je potovalo.
Zvezd je bilo iz minute v minuto več.
Utrinek. Dva. Komaj vidna. Samo občutek njiju.
Potem pa tretji. Nad menoj. Razločno sem ga videla. In zaprla oči. Da bi ga zadržala trenutek dlje.
Iluzija srečnega poležavanja se je razblinila in šla sem nazaj v svet. Popikana od komarjev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar