Lubje pred nosom

Sraka na vrhu češnje.

Jaz med okvirom vrat.

Popoldne se izteka. Oblaki se barvajo v rožnato pastelne odtenke.

Nianse barv, ki so vidne tudi v okoliških hribih. Prav romantično delujejo. Kot slike Pernharta tam v narodni galeriji. In še z Gorenjskega konca so.

Kosilo. Ješpran. Kremšnita.

Danes sem polna ekstremov. No, mogoče enega groznega nihanja hormonov. Krivim njih pa niti ne vem, če jih lahko.

Kaj takšnega nisem pričakovala. Sploh pa ne po toliko pretečenega časa.

Ne vem od kje in zakaj. Včeraj je bila kot strela z jasnega. Danes pa se vse skupaj samo stopnjuje.

Sem v popolnoma neuravnovešena.

Danes sem takšna razvalina. Sem se ob vsaki priložnosti skrila pred svetom in se potuhnila.

Potihem sem z dlanjo brisala solze in želela na glas kričati.

Na koncu sem obsedela na kavču. Okleščeno objemala vzglavnik in si želela družbe.

Ampak zakaj?

Ker se počutim najbolj bedasto. Ker je iz mene izbruhnil val čustev, ki ga ni bilo nikjer in je bil poslan brez predhodne najave. Brez svarila.

Mogoče sem se z vsem prehitro sprijaznila in me je šele danes zadelo, kaj se je pravzaprav pletlo.

To se verjetno dogaja zgolj v moji glavi, ker izcimilo se tako ali pa tako ne bi nič.

Jaz sem bila tista, ki je vse skupaj spustila iz rok. Jaz sem pozabila mobitel in pustila vse nedefinirano.

In zakaj me sedaj žre? Zakaj za vraga?

Zgražam se nad seboj. Lastnim utvaram.

Točno tako. Zakaj za vraga?

In zakaj za vraga sedaj?

Definitivno krivim neuravnovešenost hormonov.

Da mi je 'na bed usekalo'.

Kadar se ti ljudje prikažejo v sanjah. Ni zato, ker bi nekaj radi od tebe. Ampak ti hočeš nekaj od njih.
O tem bom še premislila.

Pod nogami čutim bitje srca. In prijetno toploto, ki me greje. Ko poletna vročina popušča.
Najprikupnejši kuža mi leži na nogah. In obema je blazno fino.

Edina popestritev dneva je zgolj tale animacija.
Že pred časom najdena na Tumblrju.

Vir: http://potter-s2.tumblr.com/post/8917883234

Babilon - Rabim tvoj nasmeh