Papiga je car. In druga papiga je tudi carica.
Ohranitev skoraj izumrle vrste.
Barvito. Pisano. Karnevalsko. Brazilsko. Sambasto. Plesoče. Pustolovsko. Romantično. Akcijsko. Zabavno.
Kul muska. Glasba. Kakorkoli.
Papiga pred izumrtjem, ki misli da je noj. Ker ne zna leteti.
Sporočilo. Razpri krila in poleti. Delaj s srcem. Ne razmišljaj toliko.
Ta izsek, ko zapoje "Wasn´t really thinking, wasn´t looking , wasn´t searching for an answer".
Mi je tako znan. Pa ne vem kam bi ga uvrstila. Začetek neke slovenske pesmi se začne tako.
Zadnji bel cvet.
Bombandiranje hrušk.
Slišala sem kako se lomi veja. Pod težo letošnjih sadežeov. Le nemočno sem lahko opazovala. In ravno, ko me ni bilo v bližini, se je dokončno zlomila. Druga veja.
Padla je kocka in vzela sem stvar za obiranje sadja. Stresla pretežke veje. Bilo je zabavno. Hruške so padale z neba.
Nadenem si vrtnarske rokavice. In dobim občutek, kot bi sedaj lahko zmogla prav vse.
Kot na tem svetu ne bi bilo ovire, kateri ne bi bila kos.
Počutila sem se kot superjunakinja. Pojma nimam zakaj, ampak bil je nadvse dober občutek.
Samo rožnate rokavice s cvetličnim potiskom sem imela na rokah.
Pa saj tudi sem naredila vse.
Kljub glasnemu kriku, ki se je zarezal v ušesa živih bitij okoli in je odmeval ulici, sem se znebila enega lazarja.
Krik, ker sem ga dejansko nevede prijela v roko. In ko se mi je uspelo avedati, da nosim rokavice se je moj um popolnoma umiril. Bila sem varna.
Še zadnji požirek vode. Ko se mrači. V daljavi dve osi poplesujeta. Ena okrog drue.
Tudi priložnostni vrtnar sem. Ne samo gobar.
Vrtnarka postanem šele z najbolj kulj rokavicami in slamnikom na glavi.
Pa pobiralka krompirja. Kmet. Obiralka sadja.
Ena za vse.
Mini lopatka. Mini grabljice. Mini motika.
Vse ostalo veliko. Vile. Metla. Grablje za listje. Lopata.
Za veliko punčko, ki je mala.
Mesečina. Trije utrinki.
V noč ujete želje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar