Sicer sem vmes uspela pogledati Zadnji udarec in nekaj ustvariti s svinčnikom. Ampak po naslednjih opazovanjih in ogledovanjih sploh ni izpadlo tako dobro, kot se je tisti trenutek zdelo. Mogoče, ker sem gledala samo pod enim kotom, ki ni bil ravno najboljši.
Konec koncev je samo skica. Morala bom narisati še petkrat in še enkrat tolikokrat popravljati. Jaz.
Me močno veseli, da se vračam k ustvarjanju. Takšnemu. Prostoročnemu.
Našli ste me na vrtu. Pod jablano. Na klopci. Za hišo. Sredi vrta.
Z grabljami in lopato v rokah. Naokoli strašečo s samokolnico.
Počela sem takšne traparije, ker sem bila pretežno sama doma in sem skoraj imela mir.
Ni za odklonit pomoči male sosede. Pride prav, ker potem na koncu sama nič ne počnem. Grozna sem.
Odpadla veja hruške se bo morda spremenila v romantično-novoletni okrasek.
Poskušam jo prerasti z bršljanom ali slakom. Nekaj mi bo že prisilno uspelo. Ni hudič.
Berem tiste smešne prigode Jadrana Krta, ki sem jih brala nekoč v osnovni šoli. Verjetno najbolj zanimivo domače branje tisti čas.
Zvalila sem se na ležalnik pod jablano in uživala.
Nemško-finski filmi z angleščino za povezavo so blazno kul. Delujejo bolj pristno kot amerkanizirani. Vse je bolj realno.
Igrišče. Pihalla.
Obisk. Tako mimogrede.
Pridejo po napotke za pot. In jim pred nos spotoma postavim še čokoladno pito.
Mislim, da se nekako niso branili.
Blazno fino. Čeprav je bilo vse bolj na hitro. Pa nič za to.
Oranžne pol lune. Zvok čričkov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar