Slovenija je dežela, ki bo pokopala samo sebe. Ki se bo razdvojile tako kot so se nekoč in se še bodo številne dežele tega sveta. Tu bo revščina in tu bo bogastvo. Nek vmes pa bo z leti zabrisana meja.
Poslušamo o revščini. In cenah "blagovnih znamk". Nekako ne razumem, zakaj je potrebno nekaj močno preplačati. Zakaj je samo ime toliko vredno?
Potem imamo študente, ki vlečejo študij zaradi pretirane brezposelnosti in vedno večjega števila starejših prebivalcev. Ki rabijo oskrbo, ampak nobenemu ni za res do tega. Ker so garali pa ni vidnega rezultata. Ker generacije za njimi tako propadajo, da jih nima kaj držati po konci.
Začarani smo v tak krog iz katerega ni konca. V katerem ni svetle točke.
In potem se ljudje sprašujejo, zakaj še nisi poprijel za delo?
Res mislite, da obstaja upanje v kaj takšnega? Ko vsak dan poslušaš o povečanem številu brezposelnih. O odpuščenih. O neplačevanju. O stečajih. In tajkunih.
Kje imeti potem pozitiven odnos do takšnih stvari.
Čeprav mi gre v tem trenutku zaenkrat še kar v redu. No, glede na to, da sem speljala cel projekt. Skoraj do konca. Potrebno je vse skupaj samo še zašiti. Čeprav je tukaj manjši problemčič.
Jutri pa me čaka veliko dela.
Jutri pa me čaka veliko dela.
Ne maram stvar, ki me pahnejo v obsedeno stanje. Ne maram osveževati strani, da bi izvedela kaj novega. Ne maram sploh misliti o tem. Dela me sumljivo posesivno.
Ni dobro zame. In sedaj sem prišla do tega prekletega Pottermora, pri katerem hočem vedeti, če je kaj novega. Vsak nov trenutek. Vsako sekundo.
Počutim se grozno. Ko se tega zavedam.
Ampak večino časa se ne.
Zavestno se moram prisiliti, da izbrišem vse možne povezave.
Vse kar bo potrebno izvedeti, bom izvedala, ko bo napočil čas. No, to se moram sedaj prepričati. Za res.
Človek se brez interneta in računalnika počuti svobodnejše.
Ni neprestanega klikanja. Ni novic. Ni nepotrebnega osveževanja strani.
Je res več novic boljše? Je res povezanost ljudi po svetu boljša? So novosti čisto zares boljše?
Ne bi rekla. Vsak dan manj verjamem v takšne stvari.
Vem ja. Kljub še vsemu še vedno natipkam blog.
Klop se je znašel ravno na sredi čela našega psa. In izgledalo je, kot da ima tisto indijsko piko.
Če začnem na mestu poskakovat, ni vzroka za preplah. Ali morda?
Zdi se mi, da se energija po mojem telesu pretaka kot hodi lenivec v hrib.
Sem že povedala štorijo o lenivcu? Ne?
Opomba sami sebi. Ne smem se več zvirati na stolu. Dejansko je razpadel. Izgubila sem desno stran vijakov.
Zunaj pa izgleda kot soden dan. S tem nalivom.
Spomnila sem se na Tajči. In našla sem njene Dvije Zvjezdice. V bolj zreli in nežni verziji.
Ob kateri se zdi, da se zaveda, kaj poje. Da da več sebe v pesem. Da jo misli. Da jo poje z dušo.
Ali pa je samo drugače odpeto. Nekaj je.
Ob zvoku dežja bom zaspala. Vključno z nasmehom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar