Karkoli sem že imela, me je kar precej izčrpalo in prisililo v vertikalno ležeč položaj.
Že sedenje je povzročalo grozne bolečine v predelu glave, kaj šele da bi uspela strmeti v belino zaslona predolgo.
Saj tudi sedaj ne zdržim predolgo, ampak vsaj nekaj dobrih minut. Toliko da se vrnem v pisanje.
Včeraj sem imela težav z orkami.
Sanjalo se mi je, da me je ena ugriznila. In to se mi je zdelo prav absurdno zabavno. Pojma nimam zakaj. Občutki v sanjah so tako smešni. Nedojemljivi in popolnoma logični tisti trenutek. Dokler nisem naredila panike in se zbudila.
Saj nisem vedela kako naj poimenujem tistega kita, ki se je valil v morju sanj. Ampak iz ust je samoumevno prišla beseda orka. Pojma nimam od kje se je uzela.
In najbolj absurdno je bilo dejstvo, da sem nekaj ur pozneje gledala film. Moj prijatelj Willy 4: Beg iz gusarskega zaliva. Še en del Free Willy.
En blazno pozitiven filmček. Validation.
Kaj bi človek naredil, ko bi ga nekdo zasul s komplimenti?
Mrzli so te zadnji avgustovski večeri.
Danes sem v celoti pomolila nos na plano in še sebe toliko, da sem naredila nekaj korakov sem ter tja. Prišla do sklepa, da je jesen pred vrati. Vsaj kar se večerov tiče.
Očitno se pripravljam na najhujše.
In gumijastih škornjev ni nikoli preveč. Sploh pa ne če se ujamejo v paru z vetrovko/palerino.
Pikice.
Lepe želje poslane direktno iz morske obale. Kako fino.
Vsi so doma. Vsi so ponovno zbrani.
Kavč ni več obdan z vsem, kar je fino bilo imeti pri roki. Ampak še vedno nisem prilezla do svoje postelje. Mišji majhni koraki.
Gre na bolje, ampak ni še povsem odlično.
Ni komentarjev:
Objavite komentar