Ampak resnico lahko poveš večkrat. Sploh če je zaresna.
Luna je danes neobičajno visoko. Ter običajno svetla za njeno meno. Zunaj se zdi svetlo, kot bi se ravnokar začel spuščati mrak.
In verjetno bodo njo ubogo revo krivili še nadaljnji teden za vse, kar ne bo šlo kot po maslu oziroma za prav vse, kar bo šlo še kako narobe.
Noč je zvezdnata. In ne samo posuta z zvezdami, ki jih vidimo nočno.
Dnevno se tukaj zdi malce nesmiseln izraz, ker jih gledamo ponoči.
Danes so se vmes pokazale še utrnjene zvezde. Zvezde repatice. In to bolj pogosto kot običajno.
No, vsaj tako vsi pravijo.
En utrinek. Na 20% vidnosti neba. Ostalih 80% je skritih za hišami, gorami, drevesi. Posledično oblaki. Mojim razponom zornega kota. Skratka z vsem mogočim.
Tako, da mi je uspelo videti en čudovit utrinek, ki je izginil ravno tako hitro kot se je prikazal.
Vaav. Sem si rekla.
Da bi pomislila na izpolnitev želje, je bila zadnja stvar. Nekako jim ne kaže najboljše. Tem utrinkastim željam.
Oblak, ki je skriv luno in se je razprostiral nad mojo glavo je bil kot vata. Nežen. Dolg. Kot bi poskušal pričarati navidezno perspektivo neba. Trgal se je na koncih in izgledalo je kot da je veliko majhnih puhastih oblačkov povezanih v eno še bolj puhasto celoto.
Neverjetno lepo.
In luna ga je osvetlila ravno tako, da je bil najbolj opazna stvar na nebu. Da si ga videl v celoti in kljub temni, črni noči.
Netopir. Bil je oddaljen samo meter od mene, ko me je obkrožil. Ko sem se na mestu zavrtela.
In črna premikajoča se senca je izginila v noč.
Piškote imam spečene.
Spanec pa čaka, da me vsak čas premaga in potegne v njegov svet. Svet sanj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar