Ležeča na kavču z odejo do vratu.
S tako težkimi okončinami, da sem čutila vsako mišico in celico kako je utripala.
Prekuhavam se.
Šibka sem.
Super sem. Res.
Današnji dan je le bleda podoba.
Ne spomnim se kako sem prišla do gozda in nazaj. Niti se ne spomnim točnih izsekov dneva. Samo nekaj občutkov.
Spomnim se okusa nutelle v palačinki. Spomnim se, kako je polno naložen avto izgnil za ovinkom.
Spomnim se zvoka termometra. Spomnim se kako se je pes tiščal ob moja premrzla stopala.
Spomnim se žgočega sonca, ki me je ob stiku s kožo grel. In mrzle sapice, ki me je tresla.
Spomnim se vonja cipres. In pronicanja sončne svetlobe skozi veje in listja.
Potem pa mi še močna svetloba, ki je prisilila težke veke k dvigu.
Vse so samo zmedena občutja tega sveta. Ostalo je šlo mimo mene.
Saj ne vem kaj je bolje. Da ti je neznansko vroče sredi poletja. Ali da te zebe. Nekaj vmes vsem manjka.
Dobila sem "welcome letter" iz Pottermora. Ampak vso navdušenje ob tem puščam jutrišnjemu dnevu. Danes sem prešibka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar