Pisanje bloga je šlo v zadnjem času malo na stranski tir. Pa ne toliko zaradi mojih zapolnjenih urnikov in ukradenih trenutkov, ampak zaradi izgubljene povezave v svetovni splet. Kot tudi oddaje ter priprave konceptov in izdelkov za faks.
Delati se moram pridno, če že ne drugega. Saj se izplača oziroma izkaže za koristno.
Včeraj sem sicer imela trenutek velikega obupa. No, ubistvu je bil predvčerajšnim.
Tista scena s filmov, ko odrineš vse od sebe in se zakoplješ pod plasti oddej in vzglavnikov in prav dramsko odigraš, da te bo pobralo, da ni volje, da ni smisla. No, tak trenutek sem imela.
Malo se mi je zbledlo od ustvarjanja logotipa za namišljeni hostel, saj sem dobila zgolj rumeno luč. Bila je prava smer, vse okrog je štimalo, ampak je bilo ravno toliko preveč, da sem morala še malo razmisliti. Tako je bilo.
Skratka po tem mojem izpadu sem ugotovila, da situacija ni tako zelo črna kot sem jo sama videla. Da sem dejansko uspela uskladiti vse in sem dobila zeleno luč. Končno! Jej.
Ampak to pomeni zgolj začetek in veliko veliko dela. Saj samo omenjam, ker se res delam pridno in ustvarjam, razmišljam pod tušom za nove ideje in tole pisanje pomeni samo odmor med enim in drugim oblikovanjem grafičnih elementov. Skratka, sedaj je vse nekako bolj zagnano in v pogonu. Do naslednje krizne točke. Oziroma do naslednjega ponedeljkovega večera.
Sem se zabavala tudi z risanjem lune, noja in žerjava. Dejansko sem se malo poglobila v raziskavo in je bilo na koncu res že malo igranje. Morda ne smem preveč razmišljati, ampak moram pa imeti "dead line", ker sicer vse obvisi v zraku.
Tako, da je bil oddan kolokvij. In tudi pohvaljen. Vsaj nekaj sem naredila prav. Morda z nekaj pomankljivimi malenskotmi, ampak saj bo naslednjič boljše.
Čeprav imam veliko dela, večino časa obupavam, so mi naloge precej všečne.
Torej imam en namišljen hostel in oblikovanje celostne podobe. Imam ilustriranje zgodbe o soncu in luni. Imam vsakodnevno skiciranje. Raziskovanje umetnostne zgodovine skupaj z umetnostnozgodovinskimi deli v povezavi z ilustracijo. Imam raziskovanje same sebe, kako bi se predstavila skozi poličko v muzeju. Neko skupinsko nalogo. Imam tudi nalogo za ustvarjanje muzejskih izdelkov.
V neki določeni točki na krožnici gledanja, iz določenega kota je vse videti precej zanimivo. Samo ko stojiš pred "problemov" in nimaš idej, je grozno. Res grozno.
Megleno jutro. Tako megleno, da je vsa ta zamegljenost segla vse do okna sobe. Če bi ga odprla bi se razlezla še notri.
Mogoče se je v določenem trenutku malo zažrla vame, ker je pogrešanje vse prej kot prijetno. Ker se mi vsak trenutek vse zdi popolnoma nerealno in neresnično, berimo to s pozitivnim pridihom, in se rabim prepričati, da se res, res dogaja. V določenih trenutkih še sama ne verjamem in se mislim, da se možgani poigravajo z menoj in me hočejo pretentati. Prelisičiti me hočejo v tem, da bi mislila da me hočejo pretentati. Presneto.
Ampak, ko mi posatne jasno, da je vse tako resnično, se moj nasmeh razleze do ušes.
Zgolj megla ostane. Presneta megla.
Presneti prehladi, smrkanje in vročina. Zakaj!?
Ko sem pri takem vremenu, se znajdem v dilemi, ko se zlaga v torbico. Vzeti sončna očala ali dežnik? Nekako znam vreme definirati samo še potem. Pa me čisto zmede, če je nekaj vmes in ne rabim nič takšnega.
Skozi okno vlaka pa opazujem tri mačje lovce, ko vlak hiti v smeri proti domu. Očitno je morala biti ravno takšna ura, da je mačke zvabila na polje in so prežali za svojim plenom. En je bil še posebno poskočen.
Delati se moram pridno, če že ne drugega. Saj se izplača oziroma izkaže za koristno.
Včeraj sem sicer imela trenutek velikega obupa. No, ubistvu je bil predvčerajšnim.
Tista scena s filmov, ko odrineš vse od sebe in se zakoplješ pod plasti oddej in vzglavnikov in prav dramsko odigraš, da te bo pobralo, da ni volje, da ni smisla. No, tak trenutek sem imela.
Malo se mi je zbledlo od ustvarjanja logotipa za namišljeni hostel, saj sem dobila zgolj rumeno luč. Bila je prava smer, vse okrog je štimalo, ampak je bilo ravno toliko preveč, da sem morala še malo razmisliti. Tako je bilo.
Skratka po tem mojem izpadu sem ugotovila, da situacija ni tako zelo črna kot sem jo sama videla. Da sem dejansko uspela uskladiti vse in sem dobila zeleno luč. Končno! Jej.
Ampak to pomeni zgolj začetek in veliko veliko dela. Saj samo omenjam, ker se res delam pridno in ustvarjam, razmišljam pod tušom za nove ideje in tole pisanje pomeni samo odmor med enim in drugim oblikovanjem grafičnih elementov. Skratka, sedaj je vse nekako bolj zagnano in v pogonu. Do naslednje krizne točke. Oziroma do naslednjega ponedeljkovega večera.
Sem se zabavala tudi z risanjem lune, noja in žerjava. Dejansko sem se malo poglobila v raziskavo in je bilo na koncu res že malo igranje. Morda ne smem preveč razmišljati, ampak moram pa imeti "dead line", ker sicer vse obvisi v zraku.
Tako, da je bil oddan kolokvij. In tudi pohvaljen. Vsaj nekaj sem naredila prav. Morda z nekaj pomankljivimi malenskotmi, ampak saj bo naslednjič boljše.
Čeprav imam veliko dela, večino časa obupavam, so mi naloge precej všečne.
Torej imam en namišljen hostel in oblikovanje celostne podobe. Imam ilustriranje zgodbe o soncu in luni. Imam vsakodnevno skiciranje. Raziskovanje umetnostne zgodovine skupaj z umetnostnozgodovinskimi deli v povezavi z ilustracijo. Imam raziskovanje same sebe, kako bi se predstavila skozi poličko v muzeju. Neko skupinsko nalogo. Imam tudi nalogo za ustvarjanje muzejskih izdelkov.
V neki določeni točki na krožnici gledanja, iz določenega kota je vse videti precej zanimivo. Samo ko stojiš pred "problemov" in nimaš idej, je grozno. Res grozno.
Megleno jutro. Tako megleno, da je vsa ta zamegljenost segla vse do okna sobe. Če bi ga odprla bi se razlezla še notri.
Mogoče se je v določenem trenutku malo zažrla vame, ker je pogrešanje vse prej kot prijetno. Ker se mi vsak trenutek vse zdi popolnoma nerealno in neresnično, berimo to s pozitivnim pridihom, in se rabim prepričati, da se res, res dogaja. V določenih trenutkih še sama ne verjamem in se mislim, da se možgani poigravajo z menoj in me hočejo pretentati. Prelisičiti me hočejo v tem, da bi mislila da me hočejo pretentati. Presneto.
Ampak, ko mi posatne jasno, da je vse tako resnično, se moj nasmeh razleze do ušes.
Zgolj megla ostane. Presneta megla.
Presneti prehladi, smrkanje in vročina. Zakaj!?
Ko sem pri takem vremenu, se znajdem v dilemi, ko se zlaga v torbico. Vzeti sončna očala ali dežnik? Nekako znam vreme definirati samo še potem. Pa me čisto zmede, če je nekaj vmes in ne rabim nič takšnega.
Skozi okno vlaka pa opazujem tri mačje lovce, ko vlak hiti v smeri proti domu. Očitno je morala biti ravno takšna ura, da je mačke zvabila na polje in so prežali za svojim plenom. En je bil še posebno poskočen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar