Današnji dan je tak prepelt pozitivnih in negativnih informacij. Naklujčij. Zamujanja in lovlenja.
Skratka, če sem zjutraj zamujala na vlak, ker se mi je zdelo, da je vstajanje iz postelje največji podvig dneva, sem nekako imela srečo. Ker je tudi vlak zamujal. Potrebno je upoštevati dejstvo, da je bil to zadnji vlak za nadaljnje štiri ure.
Pa tega sem lovila zgolj, da bi končno uredila tisto mesečno Urbano. No, saj sem naredila korak naprej in se prikazala na okencu, samo kaj, ko mi je bilo rečeno, da so podatki napačni in da ne morem z njimi nič. Tako, da sedaj še vedno nimam ničesar.
Ampak mislim, da se bom s tem naprej ubadala naslednji mesec, saj moram resno naštudirati, kako bom sedaj hodila v Ljubljano, ko očitno opcija potovanja z vlakom ne pride več v poštev ob mojem urniku.
Avtobusa pa ne prenašam najbolje. Večino vožnj imam malo potovalne slabosti in edino kar lahko počnem je to, da nemo strmim skozi okno. Vse ostalo moj želodec pač ne prenaša dobro.
Ker vlak ima vsaj toliko enakomerno vožnjo in vem kje so postaje, da lahko berem ali rišem. Tu pa ne morem početi ničesar in še dalj časa traja. Grozno.
Torej po šestih letih oziroma sedmem v teku imam še vedno polno problemov z vsakodnevnim prevažanjem.
Kombinirane karte ne morem imeti in me vsi čudno gledajo, ko povem, da pač nimam vlaka od osmih do dvanajstih in moram na avtobus. Potem se jim še bolj čudno zdi zakaj potem preprosto nimam mesečne za avtobus.
Zato ker sovražim avtobus! Na, tu imate.
Ampak to je pa tako ali pa tako zanemarljivo dejstvo in se moram prilagoditi sistemu. Tako to gre.
Torej. Dan ni zajemal samo mojega tarnarja o prevozih.
Če sem se na faksu trudila s 59% baterije preživeti štiri ure, mi je to tudi uspelo. S tem, da mi jih je ostalo še 10%. Koliko pa sem naredila? Ne vem. Saj sem sledila "vajam", nekako.
Potem sem se postavila na avtobusno postajo in čakala. Naštela sem 5 trol, ki so se ustavile in šle mimo. In ne, ni mi bilo dolgčas, samo zmenjena sem bila za kosilo.
S kolegico iz prejšnega faksa, s katero se loviva za ta kosila in pijače že od lanskega leta in je končno uspelo. Pa tudi jaz sem zmazala celo lazanjo in še sladico poleg. Sploh nisem vedela, da sem bila tako lačna.
Ko mi je uspelo priti domov, pa me je čakala še en sprehod. In malo slabše vesti. Iz nenada.
Ker nekje vmes med dnevom, so bile ene zelo optimistične in fine. Ampak ni vse tako optimistično.
Skratka, če sem zjutraj zamujala na vlak, ker se mi je zdelo, da je vstajanje iz postelje največji podvig dneva, sem nekako imela srečo. Ker je tudi vlak zamujal. Potrebno je upoštevati dejstvo, da je bil to zadnji vlak za nadaljnje štiri ure.
Pa tega sem lovila zgolj, da bi končno uredila tisto mesečno Urbano. No, saj sem naredila korak naprej in se prikazala na okencu, samo kaj, ko mi je bilo rečeno, da so podatki napačni in da ne morem z njimi nič. Tako, da sedaj še vedno nimam ničesar.
Ampak mislim, da se bom s tem naprej ubadala naslednji mesec, saj moram resno naštudirati, kako bom sedaj hodila v Ljubljano, ko očitno opcija potovanja z vlakom ne pride več v poštev ob mojem urniku.
Avtobusa pa ne prenašam najbolje. Večino vožnj imam malo potovalne slabosti in edino kar lahko počnem je to, da nemo strmim skozi okno. Vse ostalo moj želodec pač ne prenaša dobro.
Ker vlak ima vsaj toliko enakomerno vožnjo in vem kje so postaje, da lahko berem ali rišem. Tu pa ne morem početi ničesar in še dalj časa traja. Grozno.
Torej po šestih letih oziroma sedmem v teku imam še vedno polno problemov z vsakodnevnim prevažanjem.
Kombinirane karte ne morem imeti in me vsi čudno gledajo, ko povem, da pač nimam vlaka od osmih do dvanajstih in moram na avtobus. Potem se jim še bolj čudno zdi zakaj potem preprosto nimam mesečne za avtobus.
Zato ker sovražim avtobus! Na, tu imate.
Ampak to je pa tako ali pa tako zanemarljivo dejstvo in se moram prilagoditi sistemu. Tako to gre.
Torej. Dan ni zajemal samo mojega tarnarja o prevozih.
Če sem se na faksu trudila s 59% baterije preživeti štiri ure, mi je to tudi uspelo. S tem, da mi jih je ostalo še 10%. Koliko pa sem naredila? Ne vem. Saj sem sledila "vajam", nekako.
Potem sem se postavila na avtobusno postajo in čakala. Naštela sem 5 trol, ki so se ustavile in šle mimo. In ne, ni mi bilo dolgčas, samo zmenjena sem bila za kosilo.
S kolegico iz prejšnega faksa, s katero se loviva za ta kosila in pijače že od lanskega leta in je končno uspelo. Pa tudi jaz sem zmazala celo lazanjo in še sladico poleg. Sploh nisem vedela, da sem bila tako lačna.
Ko mi je uspelo priti domov, pa me je čakala še en sprehod. In malo slabše vesti. Iz nenada.
Ker nekje vmes med dnevom, so bile ene zelo optimistične in fine. Ampak ni vse tako optimistično.
Ni komentarjev:
Objavite komentar