Resno? Kdaj se je ta čas začel tako ustavljati?
Kdaj se je začelo tako dogajati, da se zdi dan neskončno zaporedje dogodkov, ki jim ni videti konca.
Ker so te počitnice minile mimo tako, da sem jih komaj opazila, sedaj pa so se dnevi čisto ustavili.
Saj me to veseli, ampak ne verjamem pa mojemu občutku za čas in številki na koledarju. Tukaj je prišlo do neke napake, neskladja.
Zdi se mi, da so nas čisto šokirali z delom te dni in sem včeraj zvečer že ugotavljala kako in kaj. Danes zjutraj pa ni bilo nič več dobro in sem vse popravila oziroma še enkrat ustavrila še predno sem prišla na vrsto. Še predno sem se razvrstila v vrsto.
Nekaj o hostlih. Nekaj o analizi. Nekaj o podobi.
Skratka nekaj nekaj.
Tudi vse ideje niso bile dovolj zanimive in moram še delati na vsem. Namesto, da bi to razlagala. Ampak rabim malo pavze vmes, da se nadiham in izpraznim misli, da jih potem lahko spet polnim. Ker zadnjič sem imela pravi "brainstorming" na vlaku. Samo na koncu še vedno ni bil dovolj učinkovit.
Bo že. Samo nehat moram strmet v zaslon.
No, to je en projekt. Drugi me pa še čaka. Ko moram prebirati pravljice in zgodbe.
Sedaj sem jih nekaj dobila za lahko noč. Res jih lahko preberem pred spanjem.
Sprehod s psom. In nisva bila sama. Samo pes je moral malo dalj čakati vse skupaj. In smo racali po gozdu.
Tudi klopca pred hišo je dobra. Sploh, ko kar obsediš in tam sediš nekam precej časa. Kljub namenu, da se odpravi. In potem se dan, pozno popoldne prevesi v noč in na nebu lahko prešteješ tisto nekaj zved, ki sevajo skozi majhne dele, kjer ni videti oblakov.
Za povrh vsega pa brat uleti v gatah, da s smetmi za rumeno kanto. Vohun mali.
Smešni so, ampak kaj ko je meni fino.
Kdaj se je začelo tako dogajati, da se zdi dan neskončno zaporedje dogodkov, ki jim ni videti konca.
Ker so te počitnice minile mimo tako, da sem jih komaj opazila, sedaj pa so se dnevi čisto ustavili.
Saj me to veseli, ampak ne verjamem pa mojemu občutku za čas in številki na koledarju. Tukaj je prišlo do neke napake, neskladja.
Zdi se mi, da so nas čisto šokirali z delom te dni in sem včeraj zvečer že ugotavljala kako in kaj. Danes zjutraj pa ni bilo nič več dobro in sem vse popravila oziroma še enkrat ustavrila še predno sem prišla na vrsto. Še predno sem se razvrstila v vrsto.
Nekaj o hostlih. Nekaj o analizi. Nekaj o podobi.
Skratka nekaj nekaj.
Tudi vse ideje niso bile dovolj zanimive in moram še delati na vsem. Namesto, da bi to razlagala. Ampak rabim malo pavze vmes, da se nadiham in izpraznim misli, da jih potem lahko spet polnim. Ker zadnjič sem imela pravi "brainstorming" na vlaku. Samo na koncu še vedno ni bil dovolj učinkovit.
Bo že. Samo nehat moram strmet v zaslon.
No, to je en projekt. Drugi me pa še čaka. Ko moram prebirati pravljice in zgodbe.
Sedaj sem jih nekaj dobila za lahko noč. Res jih lahko preberem pred spanjem.
Sprehod s psom. In nisva bila sama. Samo pes je moral malo dalj čakati vse skupaj. In smo racali po gozdu.
Tudi klopca pred hišo je dobra. Sploh, ko kar obsediš in tam sediš nekam precej časa. Kljub namenu, da se odpravi. In potem se dan, pozno popoldne prevesi v noč in na nebu lahko prešteješ tisto nekaj zved, ki sevajo skozi majhne dele, kjer ni videti oblakov.
Za povrh vsega pa brat uleti v gatah, da s smetmi za rumeno kanto. Vohun mali.
Smešni so, ampak kaj ko je meni fino.
Ni komentarjev:
Objavite komentar