Želijo nam prijetno jutro. A povem kako ironično je to slišati, ko ravno v tem času sedim na železniški postaji, kjer je po vremenskih poročilih v tistem času na našem območju 9°C in gospod po obvestilu skuša povedati, da bo vlak v smeri Škofje Loke in Ljubljane pripeljal z 25 minutno zamudo.
Tako ironično se potem sliši, da mi poleg vsega zaželijo prijetno jutro. Ha.
Sonce je končno zopet premagalo meglo, ki se je vlekla naokoli. In z veseljem sem danes iz torbe vrgla dežnik, očala pa obdržala.
Morda se mi malo piše zadnje čase. Tako zase in za dušo. Poleg bloga.
Blog je zgoščeno razmišlanje. Vse kar pade na pamet. Na kratko in bistveno. Včasih me morda kje malo zanese in začnem razpravljati, drugače pa so podatki včasih tako telegramski, da ni več za nikamor. Da jih razumem zgolj jaz. Morda še kdo izmed vpletenih, tu pa se konča. Pa še pri vpletenih je možnost, da se jim niti ne sanja. Vendar, to kar imam v mislih je - da če razume mene. Če se mu sanja s kakšnimi "kodami" želim podati vsebino.
Zanimivo je, da včasih ljudi bolj zanima kako bom nekaj v blogu napisala kot kako bom to drugače povedala. Četudi so dogodek sami doživeli želijo ta drug zorni pogled in razmišlanje na drug način. Kako bom jaz napisala.
Hecno.
Meni se zdi pravzaprav bizarno, čeprav po drugi strani je zanimiva rešitev. Mislim, ker ponavadi ne veš kaj drug misli in kako doživlja isto stvar. Jaz poskušam zapisati kakšen je moj pogled. Morda se želim približati temu, ker ne vem če vedno izpade popolnoma tako, ker se skozi pisano besedo rahlo "popači" pogled oziroma spremeni. Lahko na boljše. Lahko na slabše. Odvisno skozi kakšne filtre gre.
Klobosam? Vem.
Hoditi proti soncu s sončnimi očali na katere je pritrjeno zlato srce. S polnim nahrbtnikom. Z usnjeno jakno nedefinirano sive ali modre barve. S pikčasto temno modro oblekčasto oblekico, ki plapola v vetru, ki se ustvarja med hojo. S sivimi čevlji, ki so odtenek temnejši, kot današnje žabe. Tako hoditi proti soncu je prav zabavno. Da se mi malo smeje. Da si predstavljam takšen filmski prizor.
To je tisti trenutek, ki si ga zapomniš. Ni važen dan. Važen je trenutek. Dogodek.
Ta nadležen občutek, ko rabiš nekaj oprejemljivega, da se ti vsi nedavni dogodki zdijo resnični. Zadnje čase rabim to, ker se mi zdi kot da sanjam.
Kot da so tiste najlepše sanje, za katere upaš da so resnične. Da niso samo sanje.
Ker del mene ve, da niso. Da so najbolj resnična resničnost. Najlepše ukradeni trenutki. Medtem, ko me nadležni del vedno znova hoče zmesti. Presneto.
Oh, lepi trenutki...
Tako ironično se potem sliši, da mi poleg vsega zaželijo prijetno jutro. Ha.
Sonce je končno zopet premagalo meglo, ki se je vlekla naokoli. In z veseljem sem danes iz torbe vrgla dežnik, očala pa obdržala.
Morda se mi malo piše zadnje čase. Tako zase in za dušo. Poleg bloga.
Blog je zgoščeno razmišlanje. Vse kar pade na pamet. Na kratko in bistveno. Včasih me morda kje malo zanese in začnem razpravljati, drugače pa so podatki včasih tako telegramski, da ni več za nikamor. Da jih razumem zgolj jaz. Morda še kdo izmed vpletenih, tu pa se konča. Pa še pri vpletenih je možnost, da se jim niti ne sanja. Vendar, to kar imam v mislih je - da če razume mene. Če se mu sanja s kakšnimi "kodami" želim podati vsebino.
Zanimivo je, da včasih ljudi bolj zanima kako bom nekaj v blogu napisala kot kako bom to drugače povedala. Četudi so dogodek sami doživeli želijo ta drug zorni pogled in razmišlanje na drug način. Kako bom jaz napisala.
Hecno.
Meni se zdi pravzaprav bizarno, čeprav po drugi strani je zanimiva rešitev. Mislim, ker ponavadi ne veš kaj drug misli in kako doživlja isto stvar. Jaz poskušam zapisati kakšen je moj pogled. Morda se želim približati temu, ker ne vem če vedno izpade popolnoma tako, ker se skozi pisano besedo rahlo "popači" pogled oziroma spremeni. Lahko na boljše. Lahko na slabše. Odvisno skozi kakšne filtre gre.
Klobosam? Vem.
Hoditi proti soncu s sončnimi očali na katere je pritrjeno zlato srce. S polnim nahrbtnikom. Z usnjeno jakno nedefinirano sive ali modre barve. S pikčasto temno modro oblekčasto oblekico, ki plapola v vetru, ki se ustvarja med hojo. S sivimi čevlji, ki so odtenek temnejši, kot današnje žabe. Tako hoditi proti soncu je prav zabavno. Da se mi malo smeje. Da si predstavljam takšen filmski prizor.
To je tisti trenutek, ki si ga zapomniš. Ni važen dan. Važen je trenutek. Dogodek.
Ta nadležen občutek, ko rabiš nekaj oprejemljivega, da se ti vsi nedavni dogodki zdijo resnični. Zadnje čase rabim to, ker se mi zdi kot da sanjam.
Kot da so tiste najlepše sanje, za katere upaš da so resnične. Da niso samo sanje.
Ker del mene ve, da niso. Da so najbolj resnična resničnost. Najlepše ukradeni trenutki. Medtem, ko me nadležni del vedno znova hoče zmesti. Presneto.
Oh, lepi trenutki...
Ni komentarjev:
Objavite komentar