Ker so filmi, ki so vredni ogleda na velikem platnu in doma zgubijo pomen. In so filmi, ki niso za v kino. Ampak za doma pred televizor, ko ga lahko 10-krat prekineš in nadaljuješ, ko ti je dolgčas oz. ko se ti zljubi gledati naprej.
Ampak nekaj pa ne bom nikoli razumela. Zakaj na Poptv-ju že 5, 10 let vrtijo iste filme. Vsako leto. Iste, ne enake. Iste.
Zjutraj pa sem bila napadena. Ornk. Po nenadnem bujenju na velikonočni ponedeljek zjutraj.
Zaradi še enega "prazničnega" zajtrka. Posledice pa so občutene v želodcu.
Ja ravno za eno leto je dovolj tega, ali pa tam nekje do božiča. Ampak potico bi pa še.
Ampak po sto in enem odlašanju je končno napočil čas, da dokončam seminarsko. In sem oziroma sva jo. To je bila samo kaplja v morje. Dela imam še vedno čez glavo. Pa se mi ne da. Ampak, bo treba, preden bo prepozno, ker se gre na roke. In odlašanje ni več mogoče.
Pri vsem tem sem pa prišla do spoznanja, da je pred 14 dnevi ali pa tremi tedni, profesorica za angleščino "grozila", da nas bo vprašala, ko se vrne. Jaz pa pojma o stvareh, ki so na prvi pogled preveč enostavne. Ampak mi zmanjka besed in besednega zaklada. Ni zame razlaganje o nekih stvareh, s katerimi se ne bi ukvarjala, če ne bi bilo nujno. Vsaj ne 10 minut o tem, ali koliko je že potrebno.
Jeziki in jaz. A-a.
Čeprav je bil prazničen vikend, sem vsaj nekaj spravila s sebe. Majceno malenkost. Ampak nekaj pa. Pa še razmigala sem se pretirano, da še sedaj čutim stegnske mišice.
Všeč mi je, ko rumenkasta svetloba obsije zid ob oknu. Saj takrat vem, da je bil lep dan in, da lahko skozi odprto okno opazujem, kako žareča krogla, ki je čez dan svetila na nebu tone v neznano.
The Black Crowes - By Your Side
Ni komentarjev:
Objavite komentar