Jaz pa s Heleno na potepanje po Celovcu. Tako imenovani šoping.
Pač naraste potreba po zapravlanju in takrat jo je treba umiliti, kar v sosednji Avstriji. Ker naše trgovine niso več zanimive, ker nimajo točno takšne ponudbe ali pa ker je izlet v (ne)znano toliko bolj zabaven.
Samo naravnost. Po ovinkih seveda.
Celo pot sem držala takšno koncentracijo, bila tajnica in odpisovalec sms-ov, da je slabost prišla za menoj, šele ko sva uspešno parkirali avto in že brskali po prvi trgovini. Čeprav avto jo je odnesel z nekaj svetlo zelene in bele barve. Ups.
Zdi se mi, da vsi naletimo na težave, ko pride do pobiranja listkov iz avtomatov v parkirnih hišah ali urejenih parkiriščih. Kar priznajte. Občasno se kje zatakne, ravno pri napačno ocenjeni razdalji med oknom avtomobila in oddaljenostjo avtomata. Potem pa so potrebne gimnastične vaje. Dobesedno.
Ugotovili sva, da probavanje, še bolj pa kupovanje, čevljev poteši tisto žalost, nesrečnost. Šuterapija. Samo, kaj ko niso imeli nobenih prisrčnih čevljev in Humanic naju je razočaral. Brez mornarsko modrih so bili. Škoda, pa takšno veliko željo sem imela po obuvanju le-teh.
Čeprav je udobnost čevljev v Zari neprecenjiva, dokler ne pogledaš cene. Mogoče še vedno rajše brskam po nižnjem cenovnem razredu, ampak vseeno. Lepo jih je imeti obute.
Spet sem si popestrila izbiro. Neverjetna sem in prelahko se dam prepričati. Ampak lepa je. Resnično. Oh, ja. Število sem razširila na enako števko in omogočila štiri kombinacije, namesto dveh.
Čipke so me obsedle. Čisto za res. Kdo se ima moč upirati, če so za povrhu vsega še črne. Jaz, ne.
Končala sem s črno majico in čipkastim detajlom. Obožujem.
Obsedena postajam in povsod vidim samo še čipke. Še vedno rabim nekaj za ogrnit pa tudi, če v sredini maja ne bo več tako mraz. Mogoče nekoč.
Tlačim se v oblekice, ki poudarijo silhueto. Tlačim se v oblekice, ki imajo rožast vzorec. Tlačim se v oblekice, katere pokrivajo srčki po celotni površini. Tlačim se v oblekice, ki so totalno pisane. In tlačim se v oblekice s čipkastim vzorcem.
Edina nevšečnost, poleg tlačenja, je to, da imam že preveč oblekic. Punca sicer nima obleki nikoli preveč, kot tudi ne čevljev.
Me močno veseli, da smo odkrile Ann Christine trgovino, ker tukaj pa ne moreš, da te ne bi popadla nakupovalna mrzlica. Koliko stvari sem probala. Noro. Ampak razumno sem jo odnesla s samo eno. Pridna, kajne?
Vedno pristnem pri otroških zadevah, glede prehrane. Premala sem za velike stvari. Mali otrok z izpitom za avto.
Potep tudi po centru Celovca. Peš cona. Samo je bil zaradi vročine in utrujenosti ter bolečih nog zmanjšan na minimum.
In pot domov se vedno odvije tako zelo hitro. Kljub škripajočemu avtomobilu in zasledovalcem v ozadju.
Doma pa praznovanje. Očetov rojstni dan. Lani morje, letos Avstrija.
Posedanje na vrtu s tistimi, ki so prišli na obisk. Glavni norček, ki je vzdrževal veselo vzdušje pa je bil kuža Ron. Naša mala črna zadevica, ki teka gor in dol za novopridobljeno oranžno žogico.
Vreme pa je precej muhasto. Medtem, ko se je jablana razcvetela iz včeraj na danes. Nima povezave, ko parodiram gor in dol po hiši. In končam vsa utrujena na kavču pod dekco ob branju Prišlekov. Me ne veseli. Kljub kremšniti.
Zapiski niso čudni, samo tak občutek je in zelena kravata vzbuja veliko pozornosti.
Vedno sem hotela, vedno sem želela, pa nisem...
The Pussycat Dolls feat. Avant - Stickwitu
Ni komentarjev:
Objavite komentar