sreda, 10. december 2008

V stilu šerloka

mood: ah naj bi šlo

Ubistvu sem šele zdaj sama sebi dokazala kako pogrešam ples. Zakaj imam vedno izgovor, ko me Urška povabi na kakšno tekmo. Ker preprosto ne morem.
Ker se ob gledanju počutim kot, da bi mi kdo zabadal nože v srce ali pa ga trgal. Ker boli. Preveč.
Ker bi se sama pred sabo skrila. Ko me tako zasrbijo pete (dobesedno) ampak jih tiščim ob telo in se delam da ne boli.
Ne morem.
Danes pri telovadbi sem mislila, da me bo razžrlo znotraj, ko sem opazovala Tanjo in njenega soplesalca, ki sta nam pripravila kratek nastop.
Saj ne rečem, da nista dobro plesala. Nasproto. Super sta bila.
Ampak nisem mogla gledati. Ker vsi ti gibi, vsi ti koraki. To mi je tako znano. Še glasba.
Dejansko v tem trenutku pogrešam vse treninge, ki sem jih mela pa čeprav so bili naporni, čeprav se mi res včasih ni dalo. Ampak je bilo zabavno, bilo je zanimivo.
In mogoče je več od plesa tisto po čemer res hrepenim.

Sms. Vprašanje. Trenutek "navdiha".
Odgovor. Obrazložitev.
Neprijeten položaj. Farbanje. Očitno milo za žajfo še vedno.

Pestro ja. Važno, da sem imela preblisk in stvar dejansko naredila.

No uglavnem ni važno. Najdla sem pesmico, ki sem jo že večkrat slišala po radiu samo sem končno najdla izvajalko in naslov. Ampak jo prihranim za kdaj drugič. Danes nekaj drugega.

Phil Collins - You Can't Hurry Love

2 komentarja:

La_La pravi ...

šerlok

tjaši pravi ...

Kajč sm ti povedla.... !Drž se tega:D

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...