To je tako, ko nastane en patetičen večer, ker sem sama doma s psom in so šli vsi na lepše, jaz pa sem se vrnila domov, da sem poskrbela za kosmatinca.
Prizor kot iz razočaranih gospodinj. Ker sem včeraj slišala, da včasih delujem tako.
Nanosila sem si polno mizo stvari, da bi kaj pametnega ustvarila. Mislim, da sem kanček preveč optimistična in bom zaenkrat samo uživala v trenutku.
Skratka spet sem se ujela v popotovanje med Kranjem in Domžalami. In obstaja možnost, da bom s tem prihodnji teden nadaljevala.
S filmskimi večeri. Ali preprostim druženjem.
Namen je bil takšen, da bom pridna in pozirala, ker gospodična rabijo narisati par krokijev za faks in bom gledala dele serij, ki jih še nisem uspela. Saj je delovalo. Za 10 minut. Potem pa je vse skupaj padlo v vodo in se sprevrglo v filmski večer, ki se je sprevrgel v gledanje nove serije ob kateri sva po nekaj delih obe zaspali.
Saj sva bili pred tem produktivni in naredili spomladansko čiščenje.
Vozlanje - tako tako. Razvozlavanje mi gre pa precej bolje.
Prekrasen sončen dan. Z zajtrkom na terasi.
Druženje z druščino živali za hišo. Vključevalo je eno veliko psičko in dva zajca.
Bilo je zabavno in čisto prevroče za zadnje aprilske dni. Prepoletno vroče in obe se sprašujeva - kako bomo preživeli takšno poletje. Verjetno še huje.
In na koncu sem zaključila mojo izmeno in se odpravila domov, da sem razveselila psa, ki je potrpežljivo čakal.
The Vow. Saj ne vem ali je bilo zaradi filma ali kako, ampak cel čas sem imela robček pri obrazu.
Ta film je kul. In sem bila še preostanek večera čisto pod vplivom ter počasi prehajala v bolj normalno stanje. Saj ne vem komu se mora vse skupaj zdeti bolj nenavadno - njej, ko je pozabila vse trenutke ali njemu, ko ga lastna žena ne prepozna več in počasi puhti vse življene, ki ga je nekoč poznal. Izoblikujejo nas pa določeni momenti, ki se postavijo na poti, ker se spreminjamo skozi čas. In kako je nek učinek ključen za definiranje nas kot oseb.
Ni komentarjev:
Objavite komentar