Torek dan

Tako dolgo že nisem bila v šopingu, da sem pozabila kako zabavno je vse skupaj. V takšni - najbolj zabavni družbi. Ko se tlačiš v najbolj nemogoče stvari in se s pomočjo poskušaš spraviti iz njih. Samo zaradi nekaj trenutkov smeha, ki odmeva naokog po kabini. Da se prodajalke čudijo, ko ti iz gore oblačil v resnici nič ni všeč.
Lovski klobuk. In vse vrste prtasto čipkastih oblek. Ter tipičnih oblekčastih oblek.
Oblečkast dan je bil, ker so najbolj kul in ker zadnje čase vidim predvsem temno mornarsko modro, pikice in obleke. Po možnosti v kombinaciji vsega.

Izkupiček kuljenega je bila zgolj ena navadna črna majica. Pa še to ne jaz.
Sem odlična motivacija za varčevanje. Ponavadi deluje obratna psihologija - reverse psychology. Ali pa postavlanje novih izzivov. Kot to - kako do črne srajice.
Torej od vsega, kar sem stalčila nase sta se mi v spomin vtisnili dve obleki. Ena presenetljivo ozka in druga piknikasta. Rožasti pa obe.

Presenečena sem nad hrbtnimi izrezi letošnjih kolekcij. In pri tisti ozki mi je le-ta prav všeč. Dobro, da je vse na internetu.

Od našega faksa do Cityparka je pol ure. Presenečena sem bila.
Vreme je noro spremenljivo in prva stvar, ki se mi je zjutraj prepevala je bila 'da se nađemo na pola puta'. Joj.
Saj danes ni bilo kaj dosti bolje. Pelji me na morje od Foxy teens. Nekako se sprašujem v katerem zakotnem delu možganov se ponoči brska, da v jutranjih urah takšne stvari pridejo na plano.
Zanimivo je, da so se mi bonboni zaluštali, ko sem se znašla nekje pred Intersparom. Tako tradicionalno je postalo, da se je ta želja čisto potiho in podzavestno prikradla v moje misli. Samo tam je bila. Naenkrat.
Gospodična z lovskim klobukom trdi, da je to eden od znakov, ki se pojavljajo zadnje čase, da postajam drugačna, čudna.
Mogoče se malo spreminjam. Ker počnem stvari za katere mi ni ravno v navadi.
Nekaj znakov, ki kažejo na to - imam nalakirane nohte, kar je dokaj nenavadno dejstvo. Delala sem promocije in imela toliko pozitivne energije, da je še mene presenetilo. Bila sem zgovorna, da je bilo čudno. Kupujem bonbone. Jem paradižnikovo juho in brez problema pristanem na morsko pico, čeprav se na koncu izkaže, da jo ni na bone. Verjetno je bilo še kaj.
Torej ja. Zdi se mi, da imam nekakšna obdobja, ko za odtenek spremenim moj svet. Kdo bi vedel kaj bo to prineslo.

Prehranjevati se je treba za res in ne samo z bonboni, kar nanese na to, da si pridno razdeliva bon. Resno dobiš čisto dovolj hrane za dva na en bon. Sploh, če taktično razdeliš vse skupaj.

Namen vsega je bil tudi kino. In ogled filma. Ker je bil ravno torek. Ker je kino dan.
Talisman. Človek ne bi uganil, da je to The Lucky One.
Simpatičen film. Všeč so mi bili sami posnetki. Tisti fokus, ki se je pojavljal v določenih scenah. Ampak tako tipično Sparksovi momenti, ki so značilni za njegove zgodbe in scene v filmih, ki se nekako pojavljajo v večih zgodbah. Sploh romantična scena v dežju/pod prho. Kako tipično.

Prav uživala sem v včerajšnjem dnevu.
In poskušanju prepevanja pesmi, ki bi jo poznali. Saj je šlo pri nekaterih z malo improvizacije. In potem sem zaspala, skoraj takoj. Dokler me ni zbudila jagoda, ki se je znašla pred mojim obrazom.

Po epizodi serije. Zajtrku in drugi epizodi druge serije, sledi to, da se moraš spraviti proti Ljubljani. Eni na faks, drugi pa domov.
In tako je na poti domov ena punca poslušala Drive By. Na repeat. Kar mi je precej ugajalo.

Smash - Second Hand White Baby Grand