Začelo se je zjutraj, ko sem se polila v kopalnici. Ko sem prevrnila vse lončke s svinčniki. Vse tri naenkrat in potem še steklenico z vodo, ki je bila na mizi. In ko sem prišla domov sem postavila računalnik na rob, prijela Pepsi v roke in mi je zletela z rok, da se je polilo vse naokoli, vendar ni seglo do računalnika. Vsaj nekaj sreče v vsem nesrečnem razlitju.
Na sprehod sem šla dvakrat. Enkrat sama s psom. Drugič v družbi prijateljice in treh psov. Od tega sem imela pod nadzorom dva. Pestro.
Dva labradorca na enem povodcu, saj pravim - pestro.
Obhodili sva gozd gor in dol. No pravzaprav sva toliko časa hodili dokler se nisva seznanili z vsem kar se je zgodilo od pusta naprej. In očitno se je precej dogajalo.
Včasih se tega dogajanja zavedaš šele, ko govoriš z nekom, s katerim se nekaj časa nisi slišal.
In klepetala sem tudi v tujem jeziku. Z Ashley na kavi. Ko se tudi nisva videli verjetno že celo večnost. In ko se že dolgo nisem pogovarjala tako, da se je ves svet okoli zdel popolnoma zbedel, saj enkrat, ko padeš v angleške pogovore sploh ne registriraš nič drugega. Saj se iščejo besede, ampak nekako se zdi to prav zabavno početje. Ko se trudiš naglaševati stvar, ki so v slovenščini iste, samo drugače naglašene.
Vrt je prav fino ograjen. Psi so neutrudljiva bitja in me ob kremšniti in fotografijah razpravljava o širnem svetu.
Moje počutje je naravnost grozno. Že cel dan. Počutim se izžeto in omotično.
Saj na trenutke prikrivam s kančkom dobre volje. Dokler gre.
Ni komentarjev:
Objavite komentar