Kaj pa če živiš dan za dnem, vsakega posebej? Brez načrtov. Brez velikih planov.
Zadnje čase se mi dnevi v bližnji prihodnosti zdijo tako daleč stran in skoraj nedosegljivi. Ne vem zakaj, ampak ta maj je tako daleč. Nenavadno daleč.
Čeprav sem šla po zapestnico za teden mladih.
In ko sem že ravno pri tem. Čemu je bil namen stavke? Ker že tako nimam najboljšega odnosa z našo knjižnico, kar je moč razbrati, ampak danes sem bila čisto poklapana, ko sem prišla do tja in je pisalo, da lahko knjigo samo vrnem in si ne smem prav nič izposoditi.
Danes sem preklela tale javni sektor. Čemu je tega treba.
Po Ljubljani so se v konvojih premikale patrulje policijskih avtomobilov.
In dolgo že nisem slišala besede "Trenča".
Ker pri nam se ni nič poznalo, nikjer. Delali smo normalno. Še bolj produktivno kot ponavadi.
Z enim velikim zagovorom in razgovorom o preoblikovanju logotipov. Je zanimiva in uporabna naloga. Samo lotit se jo je potrebno.
Produktivno ustvarjam. Pacam. Lepim. Režem. Trgam. Malam. In nenazadnje skiciram. Ker danes je tak dan, ko sem super nenormalno produktivna in grem verjetno vsem v hiši na žvice, ker vsakih pet minut sušim risbe.
Poleg tega je danes dan, ko imam nalakirane nohte. Kar je bolj izjema kot pravilo.
Ne vem. Mogoče je nekaj v današnjemu dnevu. Morda bilo.
Mogoče je začetek konca.
Moje misli so prav tam, kjer ne bi smele biti. Moje psihično stanje visi na meji. Okužena sem z idejo. Popolnoma razumem Inception.
Ni komentarjev:
Objavite komentar