torek, 3. september 2013

Tri črnih hrošči

Touchy Feely. Za koga je pravzaprav ta film ustvarjen? Ker za širšo množico ljudi ni, ker nima nobenih takšnih elementov. Je bolj tisti "umetniške" sorte, ki se znajde in predstavi na kakšnem festivalu. Vsebuje sicer sklop "privlačnih" makro posnetkov, čeprav se je tista koža potem že meni malo obračala, ampak potem mah in razpoke, pa govorijo drugo zgodbo. Film ima tak počasen tempo. Vse poskušaš razbrati iz konteksta in skozi film, redko kaj je prinešeno in postreženo direktno na pladnju. Brat in sestra. Zobozdravnik. Maserka. In potem še njegova hči in Reiki nekje vmes.
Pogledala. Videla. Preživela. Je mimo.
Plakat za film je tako kolažasto preprost in izčiščen.


Večeri, ko se že prej spravim v posteljo, so kot nalašč za še en film. Umirjen. Da gre lepo skupaj z vzdušjem.
Potem samo še zaželim lahko noč in zaspim. Vsa luštna osladnost.

Lotila sem se urejanja datumov, luninih men in praznikov na koledarju za drugo leto. Mogoče bom poskusila biti to leto bolj ambiciozna in se bom lotila stvari prej. Bodimo optimistični.

P!nk - Chaos & Piss



Ni komentarjev:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...