Nadležno zvonenje, ko se ustavimo sredi ničesar. Opozorila za vlak.
Sploh ne vem kako mi je ratalo priti na železniško, saj je vožnja postala že čisto refleksna in nekaj najbolj običajnega v mojem dnevu. Ja pač zganjala sem vik in krik, delala iz muhe slona in ustvarila bavbav, ki ga v resnici sploh ni.
Skozi dan v šoli sem prišla popolnoma odsotno. Neprisebno. Ob torkih se ure vedno vlečejo, da bolj počasi že ne gre. Sicer me ob želji na konec ure, zmoti to, da bo naslednja samo še hujša. Od matematike k angleščini, nato slovenščina, ki ji sledi umetnostna ter za posladek še bivalna. Boljšega urnika si že ne bi mogli želet. 8 ur totalne muke.
Ne razumem, kje sta ravno mene najdli.
Ljubljano krasijo, kot bi se izrazila profesorica, banalni okaski. Juhej pa 1. december. Bolj veselega mesca res ni. In ja to je definitivno sarkazem.
Telefončič je čisto priročen in prikupen. Všeč mi je tipkovnica. Edini in resno velik minus je fotoaparat. Kakšne barve in kvaliteta. O joj.
Igra svetlobe. Zaha Hadid. Ploskovna ploskev.
In zapustimo zaspano Ljubljano, ki se lesketa v soju sonca, ki se nahaja neposredno nad Kozolcem. Pred nami se odpira bolj jasen svet proti Gorenski. Stolpnice in stavbe v temni bedni nevihtnega neba.
Beži. Dolga se kača pločevine.
Beži. Izmučeno delavstvo ob popravkih.
Beži. Rdeči val semaforjev.
Beži. Okrnjena narava.
Beži. Turobna pokrajina okoli nas.
Beži. Prižgana luč v daljavi.
Beži, ta svet.
Housi je blazno zabaven. Katere pripombe. Gossip girl je spletkarska. Precej.
Prekinjeno gledanje. Ideje.
Joe South - Games People Play
Ni komentarjev:
Objavite komentar