Lepo prosim, kako lahko vlak sploh ne pride?
Pridem na postajo ob času. Čakam. Čakam. Čakam. Ura je že toliko, da bi moral odpeljat, samo problem je, da vlaka sploh ni. Potem pa mogoče enkrat sporočijo, da tega vlaka zaradi tehničniv težav ali nekaj takega sploh ne bo. Super ane.
Dobro, da je nasledni v roku 20 minut in ne kakšne ure ali dveh, saj bi tako resnično zmrznila. Stanje 20 minut na mrazu ni nič kaj prijetno. In moja odpornost in zdravstveno stanje je iz dneva v dan slabše.
Potem rahlo zamujam na športno, ampak nič hujšega, saj tako ali pa tako vsi vedno zamujajo.
Danes sem prav zagreto igrala odbojko. Neglede na to kje sem stala, sem nekako poskušala odbiti tisto žogo, ker ostale niso imele pretiranega interesa. Ja naš profesor za športno je kar zabaven.
Potem pa smo igrale badminton na počepe. Vsakič, ko je padla žogica na tla - počep.
Test slovenščina. Škoda besed.
Potem pa en malce daljši odmor, saj smo zaključili prej s pisanjem.
Profesorica za matematiko mi gre iz dneva v dan bolj na živce in ne zna razlagat. Sicer sama približno vem za kaj se gre, samo druge ne in potem sprašujejo butasta vprašanja na katera dobijo takšno razlago, da ubistvu že pozabijo, kaj so vprašale.
In naloge noben ne dela.
Smejanje na o je težko, saj te pri tem bolijo vse trebušne mišice pa še rahlo nemogoče je. In sneg za vratom je skrajno neprijetna zadeva, ker Kaja začne cvilit in oddajat visoko frekvenčne tone.
Ugotovila sem to, da mi je ravnilo v napoto, saj je vedno na napačni strani in si pri tem delam senco in potem nič ne vidim.
Righeira – Vamos a la playa
Ni komentarjev:
Objavite komentar