mood: morsko
Neverjetno, ampak bila sem na morju. Kar tako.
Ubistvu je včeraj, bolj v šali kot zares, padla ideja, da greva z mami pogledat kita na morje. Sicer sem dejstvo o izletu na morje vzela resno, ne pa dejstva o kitu.
In tako sem se danes v rekordnem času pobrala s postelje in bila uro in petnajst kasneje že v sončem Piranu.
Sicer je bilo zjutraj še malo hladno. Predvsem ob mojem optimimističnem občutku za temperaturo.
Poginule sardele. Krof za 30 centov. Male ulice. Tartinijev trg. Benečanka.
Vzpenjanje. Cerkev sv. Jurija. Razgled. Topel sonček. Tečne in glasne italijanke.
Avtobusna postaja. Sedenje na plaži. S škornji v morju.
Kakav s smetano 2 m od morja. Opazovanje te čudovite modrine. Opazovanje valov.
Restavracije ob obali. Novice o kitu. Videla sem tudi istega mačka, katerega sem na istem mestu na začetku 2. letnika (torej leto in skoraj pol nazaj). Vzpenjanje po stopnicah zopet pred cerkev sv. Jurija. Tako ekspresno še nisva bili gor.
Ljudje z daljnogledi, naslonjeni na ograjo. Upanje, da zagledava kita.
Iskanje ladijce. Pot v Portorož.
Otroci. Vozički. Psi. Tega je bilo veliko, preveč.
Plakat o kitu grbavcu in vožnji z ladijco do tja. O razpravlanju naja je slišal nekdo in naja usmeril na pravo pot. Čakanje na ladijco skupaj s 4 potapljači, punco od enega in psom Snoopijem.
Vožnja. Občutek vetra v laseh. Sredi morja. S fotoaparatom v pripravljenosti. V pričakovanju.
Kit. Videli smo ga, ko se je dvingnil na površino na vsake par minut. Tam že daleč od kopnega. Obkrožen s številnimi ladijcami z ljudmi polnimi radovednosti.
Potem pa priplava čisto blizu. Na nekaj metrov razlike. Grba iz vode. Potapljači nad njim. Ampak je ušel naprej, tistim Koperčanom, ki so ga zasledovali kot kašni lovci na kite.
Vožnja proti obali. Odhod nazaj v Piran.
Kosilo v eni izmed restavracij z imenom Pavel. Kalamari.
Vožnja domov. Branje Eclipse. Pisanje bloga.
Neverjetno, ampak bila sem na morju. Kar tako.
Ubistvu je včeraj, bolj v šali kot zares, padla ideja, da greva z mami pogledat kita na morje. Sicer sem dejstvo o izletu na morje vzela resno, ne pa dejstva o kitu.
In tako sem se danes v rekordnem času pobrala s postelje in bila uro in petnajst kasneje že v sončem Piranu.
Sicer je bilo zjutraj še malo hladno. Predvsem ob mojem optimimističnem občutku za temperaturo.
Poginule sardele. Krof za 30 centov. Male ulice. Tartinijev trg. Benečanka.
Vzpenjanje. Cerkev sv. Jurija. Razgled. Topel sonček. Tečne in glasne italijanke.
Avtobusna postaja. Sedenje na plaži. S škornji v morju.
Kakav s smetano 2 m od morja. Opazovanje te čudovite modrine. Opazovanje valov.
Restavracije ob obali. Novice o kitu. Videla sem tudi istega mačka, katerega sem na istem mestu na začetku 2. letnika (torej leto in skoraj pol nazaj). Vzpenjanje po stopnicah zopet pred cerkev sv. Jurija. Tako ekspresno še nisva bili gor.
Ljudje z daljnogledi, naslonjeni na ograjo. Upanje, da zagledava kita.
Iskanje ladijce. Pot v Portorož.
Otroci. Vozički. Psi. Tega je bilo veliko, preveč.
Plakat o kitu grbavcu in vožnji z ladijco do tja. O razpravlanju naja je slišal nekdo in naja usmeril na pravo pot. Čakanje na ladijco skupaj s 4 potapljači, punco od enega in psom Snoopijem.
Vožnja. Občutek vetra v laseh. Sredi morja. S fotoaparatom v pripravljenosti. V pričakovanju.
Kit. Videli smo ga, ko se je dvingnil na površino na vsake par minut. Tam že daleč od kopnega. Obkrožen s številnimi ladijcami z ljudmi polnimi radovednosti.
Potem pa priplava čisto blizu. Na nekaj metrov razlike. Grba iz vode. Potapljači nad njim. Ampak je ušel naprej, tistim Koperčanom, ki so ga zasledovali kot kašni lovci na kite.
Vožnja proti obali. Odhod nazaj v Piran.
Kosilo v eni izmed restavracij z imenom Pavel. Kalamari.
Vožnja domov. Branje Eclipse. Pisanje bloga.
Alizee - La Isla Bonita
Ni komentarjev:
Objavite komentar