Fotogenetičen

mood: zmozgano

"Dolor amini gravior est quam corporis"

Še drugi komar je postal "velika" (za njegove razmere) mlaka krvi. Upam, da je sedaj konec s tem in bom imela končno nemoten spanec.
Mislim, da mi niso celo poletje nič težili, res ni potrebe, da mi sedaj.

Danes je bil tak prav čuden dan. Že začel se je obupno, nadaljeval pa nič kaj bolje.
Zjutraj je lilo najbol možno in grmelo in podobno. Mislim na srečo je bilo tako, da ko sem prišla na glavno se je vsaj malo umirilo.
In potem so se dejansko celo pot od glavne do šole ob poti pojavljali krokarji. Prav strašljivo je bilo.
Edina pametna stvar danes je bila bivalna kultura. Čeprav me še vedno zanima, kako je končala tista ženska z nevemkoliko že kvadratnimi metri "svojega" prostora v 300 kvadratnih metrov veliki hiši, ki jo je zrisal moški arhitekt.


Pisanje umetnostne je bilo eno veliko klepetanje in prepisovanje. Še predraga profesorica za slovenščino nas je zmotila med testom z objavo po zvočniku.

Ostali del naprej je bil polom in dolgočasenje oziroma na pol nezavedanje.
Pri OVD pa je bilo kar nekaj, še vedno ne vem zakaj je ta predmet pomemben, ker to je pa največja izguba časa možna. In šli smo na razstavo, ki je bila še bolj kar nekaj. Vmes pa mi je uspelo še polomit dežnik. Tako, da nakoncu sem šla v Mullerja po nov dežnik, ki ga na koncu nisem kaj dosti preveč potrebovala, saj sploh ni deževalo.


Potem pa sem imela na vlaku družbo. To je bilo sicer čisto vredu, problem je bil v vlaku samem.
Kot prvič je imel največjo zamudo. Tisti vlak, ki bi moral priti ob 15.30 je prišel z 20 min zamudo in tako smo se spravili na tistega, ki naj bi šel 15.45. Ampak, ker ima en vlak zamudo to seveda sproži verižno reakcijo. In tako je ta vlak odpeljal komaj ob 16ih. Takrat, ko bi moral sicer mednarodni ampak kaj, ko pa ta zadnje čase sploh še ni nikoli točno prišel.
In to je bilo še vse lepo in prav dokler nismo prišli v Vižmarje. Tam smo stali 10 min. Sprevodniki in strojevodja pa so se zunaj šetali in hodili od enega na drug konec vlaka in gledali pod vlak in tako naprej. Potem nam je prišel povedat, da se je vlak pokvaril oziroma "umru", kot bi se nekateri izrazili, tako da smo se spravili ven na mraz čakat nasednjega, ki naj bi prišel čez 20min. Samo problem je bil ta, da je bil ta vedno poln že do Vižmarjev, sedaj pa bi mogli ljudje iz še enega vlaka priti gor.
In tako smo čakali zunaj na mrazu. Na klopcah. Jaz seveda vsa zmrznena in premražena. Unedva pa sta bila dejansko nekako oblečena v njegovo bundo, dokler jo ni Helena dobila kot prisilni jopič s preveliko kapuco.
Potem se je mimo pripeljal mednarodni vlak, ki ne ustavlja vse do Kranja.
In kakšnih 5min po tem so se tisti spomnili, da mogoče bo pa ta vlak le prišel do Kranja, tako da so nas poslali spet nazaj gor. In nadaljevali smo pot.
Sicer ne vem kako smo prišli do Reteč, ker sem se nekako zastrmela ven skozi okno in opazovala meglice, ki so se dvigale iz gozdov, s katerimi so bila pokrita okolišla hribovja.

Potem pa je sledila "nabava fasnge", knjižnica in kosilo za mamo. In tako sem šele nevemkdaj končno prišla domov.

Mecano - Naturaleza Muerta