Striček Actimel

mood: presenečeno, šokirana s čudnim občutkom

Mislim, da sem ravnokar videla neznani leteči predmet (okoli 20 do 7ih). Oziroma, če smo natančni dva neznana leteča predmeta.
Pač obupano sedim za mizo z roki čajčka v roki, ki ga srkam. Mojga glava se ob razmišlanju za esej pri angleščini na enkart obrne proti oknu na moji levi. Tam se nevede zazrem skozi okno, ampak v nekaj sekundah priplavam z mislimi nazaj v realnost. Na nebu zagledam utripajoči lučki in si mislim, da je verjetno avion, ki gre ravno iz brniškega letališča. Ampak čudno se mi zdi, da lučke ne utripajo ravno običajno. Nekako sem imela občutek kot, da se vrtijo v krogu. Bile so rdeče in bele, kot pri letalu. Sicer bi rekla, da je bilo letalo ampak kaj, ko se je sredi neba ustavilo. Bilo je kakšnih 30s, minutno. Stal je tam sredi neba malo nad zvezdo (ok tisto mislim, da je sicer planet in nisem čisto prepričana, da je venera). In potem se je nagnil za 45° pač postrani. In je zletel vedno višje v nebo dokler ni preprosto zginil.
Nisem zmešana. Nimam prividov. Ni bilo letalo. Prepričana sem, da je bilo nekaj nezemeljskega.
In čez 10s po tistem, ko je izginil se je pojavil nov in letel v smer proti temu. Potem pa se je kar naenkrat ustavil in šel v nasprotno smer. Ker za letalo sem prepričana, da ne bi naredilo tako nenadne spremembe in se ne bi ustavilo sredi neba.
Ja vse skupaj je čudno. Še po vsem tem, da so za 14. oktober napovedali prihod izvenzemeljskih bitij.
Sami si mislite karkoli si hočete ampak jaz sem to videla in nekako verjamem, da so med nami. Ali pa so nas saj prišli pogledat. Ker obstajajo. Bitja. Iz drugje.

Aja prvotno sem mislila nakladati o tem kako dober je planinski čaj z limono in medom (pa seveda malo sladkorja, ko je ravno ta padel :P)

Ja ubistvu se je danes zgodilo veliko zanimivih stvari. Zato imam občutek, da se lahko ta objava rahlo razvleče. Zato gremo lepo po vrsti...

(to fotografijo sem hotela narediti že nevemkolikokrat in mi je uspelo in mi je ful všeč)

4.30
Lepo prosim, celo noč (verjetno samo kakšne pol ure ampak to je sedaj dramatični efekt) mi je nad ušesom nekaj brenčalo. Saj poznate tisti nadležen zvok komarja, ko ti leta nekje ravno nad ušesom in z rokami kot budala potem mahaš po zraku.
No nekako tako je izgledalo moje jutro. Dokler nisem ustala, se spravila po lestvi navzdol na trdna tla in prebrskala mizo, da bi našla mobitel. Vsa zaspana, sicer ne vem kako sem prišla nazaj gor na posteljo, sem poiskala lučko na mobitelu in obupano po stropu iskala to prekleto malo brnečo stvarco. Ko že ravno obupam, mi mobitel prileti na posteljo nekako tako, da osvetli ravno tisti del, kjer je bil komar. In potem, ker ni bilo boljšega pri roki s vzglavnikom z vso silo udarim po stropu na mesto, kjer naj bi bil komar. Ne vem ali sem ga fentala ali se je samo potuhnil ampak je zaleglo in zaspala sem do takrat, ko je nekdo priletel v sobo in oznanil, da je ura toliko, da bo potrebno vstat.

6.10
Prižgem računalnik, ker imam željo naložit na mobitel neko pesem. In seveda za povrhu vsega odprem še Mozillo, kjer se kot nazadnje odprta stran, odpre moj blog. Z drsnikom se spustim malo nižje in opazim, da ni več napisa 0 komentarjev. To mi pričara nasemeh na ustnice. Potem seveda odprem in preberem. In potem se zavem, da je ubistvu dobro, da imam ušesa. Ker drugače res ne vem do kam bi lahko segel moj široki jutranji nasmeh.

telovadba (nekje med 7.30 in 9.30)
Na poti sem srečala Špelo, ki se je že navsezgodaj zjutraj drla za mano. Potem pa telovaba. Kjer smo se šli osnovnošolsko lovljenje z žogo in tek do sredine do konca in nazaj. Ah.
In nekako nismo igrali odbojke, jaz sem se pa ravno navdušila.
Potem pa smo se potuhnili in ostali v telovadnici, med tem ko so ostale zunaj tekle dolžino 2,4km. Sledila je debata o tem in onem, na blazina v kotu pod radiatorjem.

pot nazaj (med 9.30 in 10.00)
Ubistvu je takšna sreča, da imamo šolo v samem centru Ljubljane. Ker se vedno znova in znova znajdemo na Čopovi. H&M, kot običajno. Kaj pa drugega.

slovenščina prvič (med 10.15 in 10.55)
Kar nekaj. Iskanje hišnika, ker je po mnenju profesorice prehladno v razredu. Jaz pa sem se že rahlo kuhala. Potem pa mislim, da je bilo nekaj podobnega kot obravnavanje naturalizma, njegovih avtorjev in Ibsenovih Strahov. Pojma nimam, kaj smo povedali, kaj smo prebrali. Samo ura je dokaj hitro minila.

glavni odmor (med 10.55 in 11.35)
Malica. Kot običajno z zelenjavo. Zakaj imamo vegi malico, zakaj nimamo ne-zelenjavne malice?
In uspelo mi je pojesti cel sendvič. Uspeh bi se temu reklo. In mandarinca.
Potem pa se Tjaša odloči, da bo jedla sadni jogurt.
In tako se Kaja in Tjaša podata na pot, na lov za sadnim jogurtom. Ker po mojem mnenju v trgovini čez cesto nimajo sadnih jogurtov, pač pa samo navadne se odpraviva na malce daljši sprehod do Mercatorja na Kongresnem trgu. Na poti mimo Vegove najprej naletiva na gobe sredi Ljubljane. Potem pa nekako jaz odkrijem jogurt na škarpi ob poti. Zapakiran.
In sledi izmenjava skeptičnih pogledov. Ampak na koncu jogurt, ki je bil "zastonj" pristane v njenem želodcu (in požirek v mojem). Ostane pa spomin in veliko smeha.
Kaj se vse lahko zgodi, ko se človek z mano spravi po jogurt :P

slovenščina drugič (med 11.35 in 12.15)
Ubistvu je ura hitro minila. Ampak večinoma je bilo jamranje in pritoževanje sam imamo sedaj poleg vsakotedenskih domačih branj vmes še test in esej. Ni nam pomoči. Sploh.

matematika (med 12.20 in 13.50)
Zadnje čase dobesedno spim med matematiko. Ne delamo skoraj nič. In v šoli naredimo celo domačo nalogo. Ne vem kam gre ta matematika. In ne vem ali so res sošolke tako neumne...

med 13.50 in 16.00
Med tem časom je ubistvu potekla pot na glavo. Dobesedno. Pač razprodaja v nevemkateri trgovini. -80% in to. Samo nič pametnega.
Potem čekiranje torbic. Postanek v Prometeju. Klicanje Tjaše, ker sem preverjala, če je še živa.
Srečali sva strička Actimela, ki je bil ali zadet ali pa pijan. Če ne oboje. Ampak sva vseeno nakoncu dobili jagodni Actimel. Potem pa vohunjenje na glavni. Ampak ni uspelo najbolje, zato sva se odpravili s Saro na malico in posedanje pod drevesom. Ko pa je bila ura že skoraj štiri sva se odpravili poti njenemu busu. In nato je sledil naval smeha in cviljenja in nekaj med to kombinacijo. Najini tarči, ki sva jih "obupno" iskali sta bili nekako že pri svojem cilju :P
Ja važno, da sem imela družbo na vlaku :P

Aja blogger mi je všeč zato, ker se sproti shranjuje objava in ker imam jaz take probleme z računalnikom to še kako pride prav.
Sedaj pa se spravim spisat nalogo do konca in gledat nevemšekaj.

Hvala za odgovore in komentrčke na včerajšno objavo :P

The Beatles - Yellow Submarine