Jutranja filmska matineja je bila na koncu čisto vredu.
Zjutraj, ko sem prišla na železniško, v Kranju, je pred nama pripeljal rešilec in vlak, ki bi moral iti 7.12 je ob 7.26 še vedno stal tam. Sprevodniki so hodili gor in dol, reševalca pa sta vlekla ven nosila. Ujela sem pogovor dveh sprevodnikov: "ja bom naprej spustu ta vlak k more it ob pol" in tako se tudi sama spravim na ta vlak.
Ne vem sicer kaj se je zgodilo, vedela pa sem kaj se bo. Na vlaku bo nastala velika, prevelika gneča. Ker se ljudem mudi in bi bili vsi čimprej radi v Ljubljani. In bodo vsi hoteli na ta vlak, ki je imel samo en sam vagon. Tisti, ki bi moral iti že prej pa je bil sestavljen iz dveh. In potem slišiš, kako se ljudje pizdijo. Pa jim je lepo povedal, da nasledni vlak pripelje skoraj takoj za tem. Ampak ne, ljudje so nestrpni in tečni in nervozni. Hočejo biti čimpreje v službi, da bodo šli lahko potem domov. In ponovili vsakdanji ritual.
Po prihodu v Ljubljano sem se pozanimala, kje visijo sošolke in se tako potem odpravila na pijačo nasproti kina. Tam smo nekaj časa sedeli in malce poklepetali, dokler nismo opazili, da so se ljudje začeli pomikati notri v prostor. Tako smo se opravili tja, okupirali wc in se nato spravili v dvorano.
Dvorana mi je bila takšna prisrčna. Ravno dovolj velika z ložami in balkončkom. Luškano. Kino Dvor to.
Križnarjev dokumentarni film Darfur, vojna za vodo.
Prizori na začetku so bili šokantni in so v tebi pustili občutek sočutja, šokantnosti. Ker dejansko ne pomisliš kaj se tam dogaja. Ubistvu nimaš pojma kaj se tam dogaja.
Ne mi živimo v čudovitem svetu z navideznimi težavami. Smo "civilizirani". Preprosto gremo v najbližjo trgovino, ki je že tako ali pa tako predaleč in si kupimo plastenko vode. Na kraj pameti nam ne pade, da bi morali hoditi po 3,4 ure samo, da bi prišli do vode. Ampak to je že sreča, če jo sploh imajo. Če ni obkoljena s kakšno stražo. In ljudje tam umirajo. Zaradi dehidracije, zaradi lakote, zaradi nepotrbnih nesoglasji. Ker se ne morejo zmenit, komu dejansko pripada Darfur. Ker je ujet med dvema državama, Čadom in Sudanom. Ker hočejo oblast arabci.
Uglavnem en velik problem. Pa to ni edini. Samo, kaj naj? Oni so tam, mi smo tukaj. Nimamo nikakršne moči, da bi pomagali, ker nima učinka.
Po filmu pa se podava s Saro na "avanturo" po Ljubljani. Seveda je smer Čopova potem Maksimarket. Ne moreva se opreti mleku s čokolado.
Edini problem je bil, da sva tisti bogi Mercator tam spodaj obhodili tolikokrat, da so na koncu mene že noge bolele. Pač bila sem par centimetrov višja kot ponavadi.
In ne morte verjeti, odkrili sva vegi čevapčiče in vegi mesne izdelke.
Smeh. Na eni strani pomankanje vode na drugi strani preseravanje in bio stvari, vegi stvari, hrana brez nevemčesa. Občutno pretiravanje.
Po končani malci, sva ugotovili, da je do enih še nekaj cajta. Ja vozni red je čuden. Zadnji vlak malce do 10ih naslednji ob 13ih. Ja no o tem mogoče več drugič. Ne da se mi razpisat o tem.
Padla je ideja, da ubistvu nikoli nisva šli v galerijo, mislim tako, zase. Vedno gremo samo s šolo. Saj ne rečem, da ni zanimivo, ali zabavno. In tako se midve ob pogovoru kako bi šle na Dunaj na Van Gogh-ovo razstavo odpraviva proti Narodni galeriji. Tam si greva ogledati stalno razstavo. Sicer nič novega, ker sva bili že s šolo, samo slike so prestavili iz vrhnje dvorane v spodnjo. Pred vhodom pa sva si še ogledali Robbov vodnjak. In takoj, ko sva vstopili se mi je izrisal nasmeh na obrazu, ko sem zagledala Kobilčino Kofetarico.
V spomin se mi je utisnila tudi slika Klanško jezero v nevihti.
In po galeriji je bilo polno tistih osnovnošolčkov. In komaj sva skozi vrata prišli, potem pa so še pol poti prehodili za nama.
Potem pa je bila ura že pol enih in sem se odpravila na vlak. Vsakič, ko smo se ustavili sem opazovala kapljice kako so polzele po steklu kot solze, ki polzijo po licu. Drugače pa sem pridno brala Zločin in kazen. Sedaj je tisti na R ubil neko staro žensko in njeno sestro s sekiro. Ker je bil brez denarja in ker je pri njej zastavil stvari.
No to je to. Že cel popoldne/večer sestavljam skupaj revijo. Pa ugotavljam, da imam komaj kaj.
No to bo to.
Alya - Občutek
Ni komentarjev:
Objavite komentar