Božični nazivi

mood: pa super

Skupni pogovori.
Važno, da imam čist "preveliko" število odprtih pogorov in nisem zmožna na vse hkrati pisati.
Vedno znova in znova izvem za kakšnega novega rednega bralca. Sicer se to ravne ne kaže v komentiranju ali pri strani v meniju samo tako pač. Mimogrede.

Aja pa važno, da sem se pogovarjala z neki Romy iz Puerto Rica. Zabavno je treniranje angleščine. Ja saj vem namesto, da bi raje španščino.

Velik file ja. (morali bi to prebrati fajl, samo raje dajte file (smeh)).

Uglavnem sedaj pa sledijo zapiski iz beležke na mobitelu (malce olepšani)
Samo kako so pa te sončni vzhodi tukaj zjutraj, čez sorško polje prelepi. Prečudovit. Prav ne moreš no.
Ko je na nebu čisto na horiznotu pas rdeče, ki se nežno preliva vse do modre oziroma tiste temne barve nočnega neba. In to se riše samo kot ozadje.
V ospredju pa se razprostira pobeljena pokrajina. Še vedno je opazna nekaj centimeterska odeja snega, ki se raprostira čez polja. Vsa drevesa, kozolci in vse pa se nežno ovije v jutranjo meglico, ki se dviga iz tal in čist nežno poigrava s pokrajino. Da ti tist sanjski privdih.
Skratka prečudovito in vsekakor vredno ogleda. In z besedami se ne da tako dobro opisati, kakor pa to v resnici izgleda.

(teoretično sončni vzhod, praktično en velik šum)

Potem pa pot nazaj. Ura je že toliko, da se zunaj pojavi sončni zahod.
Fak no, kako je lepo.
Vso pokrajino prekriva visoka megla. Takšna, da nežno pleše okoli hišic in cerkva pa okoli dreves in kozolcev. Visoka je ravno toliko, da ven kukajo samo strehe in tiste višje krošnje. Ko ti vse skupaj daje ob pobeljeni pokrajini občutek, da je nežno zapadel sneg, ki sega tudi do 2m visoko.
Ni se pa samo megla dvignila. Ampak kljub temu, da je višja kot zjutraj je sedaj še bolj nežna, lahka in čarobna. Zavija vse skupaj v harmonijo.
Tokrat se v ozadju rišejo nežne barve dneva in pas prelivajočih pastelnih barv. Vse skupaj je bolj nežno. Ni tista temna barva neba, ampak modra, nebesno modra. Tik pred tem, ko se je začela prelivati pa je bila nebesno modra še bolj svetla, skoraj bela. Potem pa se je zlila vse do rdeče čist nad silhoetami Škofjeloškega hribovja. Na drugi strani pa so vrhovi gora, rožnati. Resnično rožnati. Takšni živahni. Ker so pobeljeni s snegom. In svetloba zahoda še bolj pride do izraza. In se samo nasmehneš.
Ja v tem trenutku pa je svet resnično čudovit. Prelep.
Ampak najhuje je, ko ti sanjaš in se butasto smejiš, ljudje okoli tebe, ki so na vlaku pa spijo oz. so zaposleni z branjem. Očitno resnično nobeden ne opazi te lepote sveta. Samo jaz to z žarečimi očmi opazujem. In se želim, da bi stala tam na polju z mojim fotoaparatom v roki in poslikala to. Za spomin in za vse, ki so to zamudili.

(teoretično sončni zahod, praktično umazana šipa)

Potem pa pridemo v Kranj.

Babi mraz.

Louis Armstrong - What A Wonderful World

"I think to myself what a wonderful world"