Mene branje knjig čisto preveč uspava. Če pa me ne to potem pa vmes med branjem zaplavam z mislimi na kakšne dogodke ob katerih se mi nasmeh nariše na obrazu.
Kaj "čmo" če pa živimo v dobi vizualizacije. Joj, ko pa ni podnapisov....
Am, ja.
Danes je pač prvi november. Dan spomina na mrtve. Ali nekaj takega. Pač tisti dan, ko se odpraviš na pokopališče in prižigaš svečke in se spominjaš mrtvih, ki jih ubistvu sploh nikoli nisi poznal ali pa so umrli, ko si bil še otrok. Tako, da nekako nima pravega smisla.
In potem to nekako postane, ko se srečaš s sorodniki, s katerimi se skoraj dejansko vsako leto srečaš samo na pokopališču razen, če kje ne naletiš na njih.
In potem se razvije debata o avtomobilih, potovanjih, otrocih in podobnih rečeh, ki sploh nimajo pomena.
Ja in zanimivo je, ko prideš tja "ja ko si pa ti zrasla", super ja. Čeprav tega niti ni bilo toliko letos.
Je Maša (mislim, da je to moja tamala sestrična ali kako je že to) nas letos "zabavala" in bila središče pozornosti :P
Ja in potem seveda še obisk na Planini pri starih starših. In ugotovitev, da so že po vseh teh reklamnih revijah za razne trgovine pretežno vse stvari za božič in novo leto. Mavrična kokoška v nekem pomojem starem Žurnalu :P
In potem še potica. Recite, da ni že čisto božično vzdušje. Pred tem sem seveda doma vrtela spet božične pesmi, ker je imel moj očka včeraj pripombe glede Zablujene, ker "to ni muska za zvečer", ja.
Sedaj bom dobila takoj komentar glede tega, ker nekako občasno bere blog in me potem "zjbava", že vidim ja.
Dubrovački Trubaduri - Marijana
Ni komentarjev:
Objavite komentar