Ne ne vem kaj mi je, ker je tole že druga objava danes. Pač veselje do pisanja. Ampak slogana pa še vedno ni.
In potem se spravim igrati tetris. Moja mala obsedenost. To je pomoje edina igrica, ki jo sploh še igram. Ne pasijansa, tetris.
No uglavnem, ker če se Kaja spravi igrat tetris in začne z stopnjo 10, ker gre 1 občutno prepočasi, potem zraven gleda film (beri: serijo) ali pa razmišlja. Tudi vse troje.
In tako je današnja ugotovitev, ki je nastajala še ob poslušanju DMP je sledelča, prvič:
Pač glede stvari, ki se jih veselimo oz. jih pričakujemo, da se bodo zgodile.
Mislim, če se neke stvari veselimo in potem se nekako ne izteče tako kot si želimo smo zradi tega nato razočarani.
In to se mi včasih velikokrat zgodi. Pa ne, da bi preveč pričakovala. Ali pač?
Najbolje je takrat, ko narediš stvar, ne veš kako se jo lotiti, zakaj to sploh storiti ali podobno. Žene te neka notranja sila in sploh ne veš zakaj. Samo potem, ko prideš do "cilja" ugotoviš, da je bilo čudovito, prelepo, vredno vsega. Ker nisi imel sploh nobenih pričakovanj glede tega, sploh nobenih misli in nič. Kar zgodilo se je. In zato je bilo to lepo.
Če se nam stvari ne uresničijo tako kot si želimo, smo potem razočarani. Če pa nimamo nobenega občutka o tem, kaj bi sploh radi in o čem se sploh gre smo pa na koncu največkrat prijetno presenečeni.
Drugič:
Dandanes je težko biti unikaten. In dejansko ni več vse o tem, kako dobro idejo podaš. Dejansko je postalo bistvo, kako dobro idejo prodaš.
Ni važno koliko se mučiš z neko stvarjo in da je res najboljša in vse, ko pa potem po vsej vrjetnosti pride nekdo se polasti ideje in jo proda naprej ter je pri tem nekako bolj uspešen. In naenkrat postane sam avtor ideje in je spoštovan in vse, ti pa si potem nič.
Pa tudi mislim, da sem slišala da se to ne dogaja samo sedaj v tem času. To je bilo že včasih. Pri nevemkaterem znanstveniku. Ko, se dejansko on sploh ni spomnil tega, samo podpisal se je pod idejo in pod tem ga sedaj vsi poznamo. Pa še v nekem filmu je bilo to. 21?
Tako, da dejansko ni bistvo kako dobro idelaš stvar, bisto je v tem kako dobro jo potem znaš prodati.
In tretjič:
Ubistvu sploh ne vem več, kaj sem hotela povedati pod tretjič. Pa saj si delam zapiske in opombe in vse ampak je še vedno preveč vseh misli in občutno prehitro švigajo gor in dol po možganih in potem, ko hočeš eno ujeti, ti spolzi kakor pesek med prsti.
Aja no ravno v tem, ko sem pisala sem se spomnila. Dnevniki in blogi.
Kot sem brala danes mislim, da neko kolumno sem prišla do ugotovitev.
Včasih so se pisali dnevniki in zaklepali s ključavnico. Skrivali na dnu omare, v najglobjih predalih in tam, kjer ni možnosti, da jih kdo najde.
Ampak v dobi, ko se tehnika razvija in intrnet dobiva vedno večji pomen pa nastajajo blogi. Ubistvu neke vrste javni dnevniki. Sicer se jih, da zakleniti s kodami ampak ni isto.
In pa kljub bloganju in vsemu, se še vedno najde zveščič, kamor zapišeš svoje misli, ko jih je preveč. In kadar ni možnosti računalnika.
Ja...
Društvo mrtvih pesnikov - Ti in jaz
Ni komentarjev:
Objavite komentar