Snežuje

mood: sveže

Železniška postaja ob 7.30 zjutraj.Vzhajajoče sonce. Svetloba jutranje zarje, skrita med vejami dreves. Nežno tudi obarva siv dim nekega kranjskega dimnika v tople odtenke.
Prve snežinkice.


Malce močnejše sneženje. Reteče.


Ljubljana. Nič. Sonček. Pretežno oblačno nebo.


Zaspano vzdušje. Nato pa čudovit pogled skozi okno U6 pri slovenščini med razlago, kaj vse bomo imeli na maturi.
Čarobnost. Ples snežink. Prečudovit pogled na prvi sneg.


Fotošuting. Karirasta rdeča marela. Rdeči akcent na vijolični barvi. Barva te zime.
Čarobnost Prešernovega trga. Prekrasen pogled na ples snežink.
Občutek pobeljene Ljubljanje na železniški. Zarosena stekla pri oknih na vlaku.
Občutek, da lep je ta svet.


Loka. Več snega. Provuciranje. Snežne plahte, ki visijo z avtomobilov.


Kranj. Sneg. Veliko snega. Pobeljena pokrajina.
Prometni zastoji. Polžje pomikanje. Dren. Živciranje. "rejli d kran". Vse belo.


Lov za primernimi čevlji. Ko se ti razjasni (avtomobilska šipa) sredi noči.
Odsev stopljenih snežinkic na armaturi.
Smisel nesmisla.

Prvi sneg. Novi čevlji za zimo.
Angelček v snegu. Mokre kavbojke.
Tuš po vsem tem. Neprecenljivo
(smeh)

Sedajle, ko sem prišla končno domov, iz šole že sicer prej ampak sva šle z mami po novo zimsko obutev, ker je Kaja obupano ugotovila, da balerinke pod to nekako ne štejemo.
Lara sedaj bom lahko čofotala po lužah (upam, da si dojela, kaj mislim povedat :P)
In to je seveda pri 10ih cm snega potrebno takoj preizkusiti. Tako se oblečem, najdem sanke in z mami odpravim ven. Preden sva prišli domov sem imela idejo, da bi se šla sankat.
Tako me je vlekla celotno ulico (upoštevajte dejstvo, da smo mi čisto na začetku vmes so pa 4 hiše (in 3 ogromni vrtovi)) in potem me je spustila po klančku navzod. Veliko smejanja, stokanja in napenjanja trebušnih mišic.
Od vsega tega mi že primankuje sape. Potem pa obrneva in jaz vlečem mami nazaj po ulici (po klancu navzgor sem samo sanke :P) Še bolj brez sape v smehu jo vlečem nazaj. Zmoti naju avtomobil in zavijeva na vrt poln snega. Z nekaj težavami se rešiva. In brez sape na 3/4 poti obupam. Zvleče me nazaj do hiše, kjer naja očka čaka z dozo kep v roki.
Tako se začne spopad. On na cesti midve na vrtu, loči pa nas živa meja.
Angelček v snegu.
Zopet spopad. In nato naredim še jaz angelčka. Upoštevajte dejstvo, da sem v kavbojkah in plaščku na katerega se ves sneg prime. Potem pa me mami hoče ven zvleči in tako obe pristaneva v snegu. Po smehu in tem se omagani pobereva. Še malce kepanja. In potem imam dosti.
Samo še tuš, ki tako sede.

Neisha - Občutek