Pod polomljeno karirasto rdečo marelo

mood: super

Ja. V Krškem sem bila. Dosežek. Največji. :D
In bilo je super, zabavno in lepo (bo treba ponovit :P).


V tistem upanju, da bi se pa mogoče danes naspala, ker je ravno sobota je vse skupaj propadlo. Vstala sem okrog 7ih, ker sem imela vlak enkrat mislim, da malo do 8ih.
Tako se je začela tudi moja današnja dogodivščina. Po tistem, ko sem prispela v še znano Ljubljano pa je vlak odpeljal svojo pot v mojo čisto neobičajno smer in ni minilo niti minute, da se ne bi ozirala po neznani pokrajini.
Pojma nisem imela, kje se vozim, kaj šele kje moram dol. Ampak mi je uspelo.


Tam pa me je pričakal tudi Matjaž (pikec). Tako sva se podala proti prvemu postanku, jaz s tisto otroško radovednostjo, ozirajoč se za neznanim okoljem, v Karzimo (Tjaša ne se smejat...).
Klepet. Primerjanje komu se bolj trese roka. Opazovanje starih ljudi (samo te se je dalo ubistvu videti). Kakav s smetano in prevroča čokolada. Ko sva ostala edina tam in si privoščila manjši posladek, sva se spravila ven in nadaljevala najino pot v neznano.
Štenge. Šola. Vrtec. Klanec. Trobentice. Gozd. Potoček. "Pitna" voda. Obsesija s palčki.
Potem pa ribnik - romantika ja... Račke in najino poskušanje s fotografiranjem. Mislim, da sva bila rahlo preglasna ali pa so se naju preprosto bale. Nekaj je moralo biti.
Ko sva splezala na neko zadevo malce v vodi in obupala, se fotkala, sva se vsedla na klopco. In tam obsedela.


Opazovala sva ljudi in pse. Čudna bitja imajo tam. Kje ste pa videli vegi psa, ki nima imena. No nekako se je odzival na Rex, ni pa hotel slišati na ime Šnofi. Ali pa psa, ki je kamenje. Ali pa je to samo to tako izgledalo. In ja ta Šnofi naja je spodil dol s klopce. Nesramnež.
Ampak sva se prestavila na drugo, na kateri sva obsedela še za kakšni 2 uri?


Živo modre suprege. Gospod, ki je krožil okoli ribnika. Pes, ki je bil mešanica med čivavo in tistim iz reklame za Garnier, no vsaj tako sem se jaz odločila.


Potem pa naju je dobil dež, ampak to naju ni nikamor pregnalo, pač pa sva obsedela pod mojo karirasto rdečo marelo (saj vem, da je dežnik samo marela je boljše :P), katera je kot vedno polomljena (kar niti ni čudno). Opazovala sva račke in sestavljala zgodbice o njih. Prav neverjetno ampak vse so bile poparčane, če odštejemo enega racmana, ki je bil brez para.


Po tistem, ko sva že skoraj zagnala paniko, da sem že drugi vlak zamudila in po kar nekaj neodgovorjenih klicih in podobnim sva se počasi spravila nazaj do postaje, saj sem morala na vlak.


Krško je prav onesnaženo ali pa preprosto ne ločijo med živo mejo in smetnjakom. Aja še vedno imava vsak svojo trditev kako izgleda smreka in kako jelka.
Ljudje tam so prav uvidevni in ustavijo tudi, če sploh nimaš namena iti čez cesto.
Izvajanje fotkanja pod nekim kipom.
Odhod na železniško postajo.

(tole je pikec fotku pa je ful huda - to bi lahko dau na tvojo razstavo naprimr)

Nisem pa čisto prepričana ali se je tam v bloku ženska tako vživela v razlago po mobitelu ali se je nekomu drla čez balkon, ker si jo težko neopazil.
Tam pa sva se potem poslovila.

(tist neizostreno je tabla z napisom Krško)

Vožnja nazaj v Ljubljano. Klepet s Heleno. Obup. In jaz, ko vneto razlagam in pri tem najbolj maham. Dejstvo pa je, da se pogovarjam po telefonu in potem so me vsi čudno gledali.
Potem pa še na vlak do Kranja in tako sem po celodnevni vožnji z vlakom in dogodivščinah v Krškem prispela domov z umazanimi škornji.

(midva)

Maroon 5 - Sunday Morning