Sicer pa kaj sploh je resnično? Kaj je čas? In kaj je prostor?
To je samo človekova izmošlotina, ki mu daje neko orentacijo in občutek ubistvupojmanimamčesa.
Kdo pravi, da je to resnično in da so sanje iluzija. Kaj, če je to vse iluzija? Ali niso barve odboj svetlobe? Ali ni vesolje neskončno in brezčasno? In tukaj se zgubimo.
Ko iščejo življenje na drugih planetih - kdo je rekel, da obstaja v tej dimenziji. Ali v tej obliki. Kaj, če je kdo okoli nas? V kaj se pretvorimo?
Duša je težka 21 gramov.
Energije se ne da izničiti. Lahko se pretvori. Življenje "po smrti" je. Po mojem.
Kaj je smrt? Kaj je rojstvo? Ali ni prvo samo začetek novega, če je vse en sam krog?
Preveč vprašanj. Nič odgovorov.
Na vlaku ugasnejo luči.
V tistem vem, da sem s preveč zatopila v branje. Zazrem se v tisto umazano, mrzlo okno in osupnem. Pred menoj se razprostira sorško polje v vsem svojem jutranjem sijaju.
Rahle, nežne, puhaste meglice, ki lebdijo nad zasneženo pokrajino. Dvigajo se proti nebu vzhajajočega sonca in pri tem ustvarijo vmesni pas.
Tu in tam kaj pokuka ven. Drevo. Gozdiček.
Meglice zaobjamejo kozolec. Čisto nežno, previdno.
Med prostim delom, ki nastane med oblakoma, se ustvari pas svetlobe, ki ga lahko naredi samo vzhajajoče sonce. Žareča. Nekje med oranžno in rdečo. Celotna niansa. Vsi odtenki, ki se prelijejo in zlijejo med seboj.
Vse to za samo nekaj čarobnih minut. Vse to za jutranji nasmeh.
Potem dim, ki se vali po praznem nebu in že smo na postaji polni ljudi in luči.
Črno-bela slika sveta.
Kako hecno izgleda osvetljejevanje avtomobilskih tablic v zarji.
Šale na moj račun. Kako zelo duhovito. Ha, ha. Posebne zahvale gredo pa Sari, ki me je med bivalno zvlekla na wc, da sem prišla k sebi, ker ne morem. Res ne morem profesorja gledati ali poslušati. Ker me spravlja na rob živčnega zloma.
Resnično se mi meša. Malo in po malo. Ampak nekoč bo preveč.
In občutek imam, da mi noben nič ne verjame.
Ludwig van Beethoven - Sonata v mesečini
Ni komentarjev:
Objavite komentar