Celo "jutro" sem čakala na nastop Kanadčanov na reviji. Kako presenetljivo, bila sta zadnja na vrsti. Posledično sem si ogledala celotno revijo. Noro. Mislim, da sem si našla favorite in še zanimiv zimski šport. Umetnostno drsanje. Plesni pari. Tessa Virtue in Scott Moir.
Pa je konec sanj za športnike. Medalje so podeljene. Današnja ugotovitev, poleg dejstva, da imajo olimpijski prvaki ta naziv nositi kar štiri leta, je naslednja - dejansko sem navijala in gledala šport. Totalno neznačilno zame. Ki niti malo nisem ljubiteljica športa. Navijala sem. Našla favorite. In grem na koncert Tabujev. Am, aja to nima povezave s tem.
Pesem Fever in deček, ki je naredil šov. Prav car je bil. Nam Nguyen. Kanadčana sta bila zabavna z baletno/hokejsko predstavo. Everybody dance now. Ugotavljala sem tudi, zakaj nimajo skupinskega drsanja. Ker predstava z olimpijskimi krogi na koncu je bila zelo interesantna. Ne ločim pa med sabo skokov, trojni axel, dvojni lutz in podobno.
Srnice. Štiri ali pet se jih je podilo po gozdu. Naš pes pa za njimi.
Čudovite živali so. Priložnost sem si jih imela ogledati dokaj od blizu, pa čeprav v teku. Ena je pritekla 2 metra stran od mene. Waaaw.
Seveda nisem imela fotoaparata pri sebi.
Kondicijski treningi ja. Eksplozivni špritnti, ker je telefon nonstop zvonil.
Bowling. Po dolgem času. Samo ni šlo. Sploh. Misli, saj na kaj drugega kot zadnje mesto ne morem računati. Moje razpoloženje pa je podobno sinosni krivulji. Skoraj. Z močnimi maksimumi in minimumi.
Ne verjamem v ljubezen. Živim pa nekje napol.
Ugotovila sem, da je preveč kletvic in slengovskih besed samo v 8. poglavju. Koliko jih je šele do 14. poglavja.
R. Kelly - I Believe I Can Fly
Ni komentarjev:
Objavite komentar