Občutek se mi zdi sicer popolnoma neopisljiv. Nenavaden.
Ampak v mislih se je pojavila ta beseda, ki je takoj dala vdihnila smisel emociji.
In presenečena sem nad tem dejanjem. Ter občutkom, ki me preleva.
Nad nenavadnim načinom na reagiranja.
Prišla sem do konca. Ko sem slišala "the end" znova. Kot že tolikokrat poprej.
Ampak navdala me je posebna mirnost. Pomirjenost.
Kot, da vem, da bo šlo vse super. Da konec pomeni nov začetek. Da zgodba nauči, ampak se mora nekje končati. Ker stvari znamo ceniti šele, ko so nam vzete. Ko se končajo in jih ne moremo več doseči.
Takrat se, na žalost, vsega zavedamo.
Tukaj pride trenutek, ko nas predrami. Ko začnemo ceniti.
Nikoli ne bom pozabila na to zgodbo, ampak vem, da je prišel čas, ko jo moram pustiti. Ko se moram premaknit naprej in jo pospraviti na polico, kjer bo čakala na ponovno oživitev.
Spoznanje, da veš, kje nehaš. Da sprejmeš - to je pomembno.
Sprejeti z vsem srcem, pomeni zares spoznati tisto bistveno. Karkoli.
Oči ostanejo steklene, ampak čez obraz se razširi velik nasmeh.
In nekateri zanimivi pogledi so prikazani. Pomeni. Navedeni tako, da jih lahko razumeš samo, če jih želiš. Ker vsaka stvar ima več plati. Vsako dojemanje je unikatno.
Poleg tega pa se mi je par besed vtisnilo v spomin.
"Is this real? Or has this been happening inside my head?"
"Of course it is happening inside your head, Harry, but why on earth should that mean it is not real?"
(J.K. Rowling: Harry Potter and the Deathly Hallows, str.723)
"Je to resnično? Ali pa se je vse skupaj dogajalo samo v moji glavi?"
"Seveda se je dogajalo v tvoji glavi, Harry, a čemu bi to pomenilo, da ni bilo resnično?"
(J.K. Rowling: Harry Potter in Svetinje smrti)
Tu se bo končalo. In pustilo, da osebe iz knjig zaživijo naprej.
Skratka izvedela sem, da so me pustili tukaj in vsi odšli vandrat po svetu. Zabavno, a?
2 komentarja:
Spet - ne morem, da ne bi komentirala (mimogrede, ni za kaj :)) - čisto vse si takoo zeloo lepo napisala, vsak stavek bi lahko zdaj šla komentirat, ker se bolj ne bi mogla strinjati. Prav večkrat sem šla tale tvoj zapis prebrat, pa ne zato, ker ga ne bi razumela :D, ampak, ker mi je res dal misliti. 'Oči ostanejo steklene, ampak čez obraz se razširi velik nasmeh.' - točno tako :).
Res je, da ne bomo več deležni tistega pričakovanja, vznesenosti in izjemnega občutka ob (pre)branju/gladanju 'novega' Harrya, ampak vseeno bo ta zgodba, dogodivščina, ki nas je spremljala toliko let, ostala del nas, zaznamovala nas je. Zdaj gremo naprej (oz. bomo šli po filmu ;)) in potem bomo čez nekaj let spet prijeli v roko knjigo s police, tisto, ki je včasih več dni nismo izpustili iz rok, in vrnila nam bo nasmeh na obraz in nas spomnila na vse, kar smo doživeli.
Sicer pa kot je že J.K.R. rekla - 'It is important to remember that we all have magic inside us.' :) ... pa kakorkoli si to že razlagamo.
Hvala.
Veš ka je najbolš, da grem pol take stvari za sabo brat in ne morm verjet, da sem jih sama napisala, ker se mi zdi tako nemogoče. Ni kej - še sama sebe znam šokirat naslednji dan.
Sej takoj, ko bomo prijeli knjigo v roke se bo pred nami znova naslikal svet znanih podob. In to je najlepša stvar, ki jo lahko počnemo znova in znova.
Objavite komentar