Meni se je ravno toliko, da sem krenila v nevihtni naliv z malim dežnikom, ki je komaj kaj ščitil glavo.
Vsi so se previdno poskrili, jaz pa sem se podala proti črnemu oblaku.
Zanimivo je bilo opazovati ljudi, ki so z nelagodnim obrazom zrli v nebo in se čudili mojemu dejanju.
Ampak tako usekana sem bila. Ravno prav za takšno vreme.
Ulilo se je, ko sva prišla do gozda. Zares ulilo. Pod zavetjem dreves je samo nežno rosilo.
In na jaso zreti, kjer se je razkrivala nežna pastelna podoba pod nalivom dežja, to je bil lep prizor za videt.
Kaplja za kapljo je padala na suha tla. Počasi se je dvigoval vonj po prehitro ohlajenem asfaltu.
Veter je vlekel za seboj malo četico kapelj in jim prepričeval, da popadajo dol po liniji najmanjšega odpora. Mala snov tiho zdrsne na prvi list in počasi z vsakim korakom naprej drsi navzdol. Ravno v trenutku, ko se prikažem jaz pa glasno pade na moj razprostrt dežnik in me razveseli.
Začela sem se smejati. Začela sem poskakovati in se vrteti.
Če hočete početi tisto, kar bi moral vsak narediti poleti - sprehodite se po nalivu. Z dežnikom ali brez. Najbolje s palerino.
Torej. Sprehod v nalivu. Obkljukan.
In ko sva končno obredla celotno pot, se je skozi oblake prebilo mogočno sonce.
In tako sva razširila zgodbo o tem, kako sva šla iskat sonce in ga privlekla domov. Kuža in jaz.
Potepala sem se v mestu. Samo zaradi telefona, ki niti ni bil namenjen zame. Ampak na moj račun in ne a moje stroške. Nova nokia z novim lastnikom. Najboljša sestra, ni kaj. He.
Masaža. Vredna kolikor rečeš.
Koristen nasvet. Vrni, če je možnost.
1 komentar:
Tudi meni nikoli ni bilo jasno, zakaj se večina ljudi boji/noče zmočiti ... :)
Objavite komentar